Vedno znova sem imela občutek, da žival prevaramo, da kot najbolj sprijena bitja trgamo otroke naravnost iz materinega naročja. Solze, ki ji med odlaganjem jajc stopijo v oči, so občutek krivde še povečale. Vendar je želvji jok posledica suhega zraka in peska, ki draži očesno sluznico, je končno priznal Alex. Še raje kot želve je imel Alex ljudi, ki so z vseh koncev sveta kot prostovoljci prihajali pomagat v tabor. Ves svet prihaja v Xca-cel, je bil ponosen. Kot želve na odprtih oceanih jo tudi ljudje že od daleč zavohajo - to plažo ljubezni. Prav tu je spoznal svojo ženo. Včasih se je zdelo, kot da bi Alexove metafore ustvarjale edino realnost na želvarski plaži. Nekega večera smo kolega Martina naložili na tovornjak in oddrveli v 40 kilometrov oddaljeno bolnišnico. Dušil se je, sapo je lovil kot riba na suhem in bali smo se že, da nam bo umrl kar tam, v viseči mreži. Zdravnik ni znal postaviti diagnoze, sklepal je le, da je težave z dihanjem povzročil kak hujši stres. Stres? Na tihi rajski plaži? Povezan je bil lahko le s Sandro, s katero sta skupaj preživela vroče poletje in ki se je čez nekaj dni vračala domov na Švedsko. Bolan od ljubezni, se je smejal Alex in zadovoljno kadil. Ocean je šumel in komarji so obilno pikali. Čakala sva na naslednjo želvo.