Pri nogometu imajo sodniki, malce metaforično rečeno, podobno vlogo kot pravosodni organi in policija v družbi: odkriti in sankcionirati morajo tiste, ki kršijo veljavna pravila. Njihov vpliv na igro je seveda velik: če se pri svojem delu motijo in piskajo prekrške, ki jih ni, ali pa gledajo stran, ko se ti zgodijo, postane igra živčna in groba. Še več, pri slabih sodnikih začnejo igralci zavestno igrati umazano, saj vedo, da za tako ravnanje ne bo pravih sankcij ali pa jih bo, ravno nasprotno, kazen doletela za stvari, ki jih niso naredili. Zato velja nenapisano pravilo, da so najboljši tisti sodniki, ki znajo z verodostojnimi odločitvami na igrišču prisiliti igralce, da sami od sebe spoštujejo pravila igre, oziroma znajo uveljaviti svojo sodniško avtoriteto tako, da jih med igro skorajda ni opaziti. Za sodnika, ki skuša samega sebe spremeniti v osrednjo osebnost tekme, pa po drugi strani že a priori velja, da je slab, saj je pozornosti lahko deležen le na račun konfliktnosti in protislovnosti svojih odločitev.