Nemška vojna politika pa je uničevala svoje lastne cilje in možnosti še na neki drugi, peklu ne tako bližnji in ne tako prikriti ravni. V Rusiji, vsaj v neruskih predelih države, v baltiških deželah in v Ukrajini, so nemško armado pričakali z odkritimi simpatijami. Tu je bila možnost, katero so videli nemški generali in jo želeli izkoristiti. Toda H. ni delal nobene bistvene razlike med Ukrajinci in Poljaki; Nemec mora biti v prihodnosti gospodar, Slovan pa brezpraven hlapec, naj bo to Rus, Ukrajinec ali Čeh. Strankini funkcionarji, ki so se vgnezdili na zasedenih območjih, so služili ciljem svojega šefa in svojim ciljem, ne pa ciljem armade: šlo jim je samo za gospodovanje in izkoriščanje. "Prej so temu rekli plenjenje," je dejal prostodušno Göring. "Zdaj so postali izrazi malce humanejši. Toda jaz mislim še naprej pleniti, in to izdatno..." Ena od oblik plenjenja je bilo ugrabljanje ljudi. Na zasedenih ozemljih so polovili nad pet milijonov ljudi in jih odpeljali v Nemčijo na delo; ne v barbarskih razmerah, to bi bilo napak trditi - marsikdo je pozneje prostovoljno ostal tam; toda veliko večino vendarle v bednih, ponižujočih razmerah. Ruske vojne ujetnike, ki so se sprva vdajali v ogromnem številu, ker niso imeli veselja, da bi se borili za despota iz Kremlja, so pustili umirati od lakote. "V ujetniških taboriščih," je izjavil Göring pozimi 1942 italijanskemu zunanjemu ministru, "so se začeli Rusi žreti med seboj. To leto bo v Rusiji od lakote pomrlo med dvajsetimi in tridesetimi milijoni ljudi. In morda je to dobro..."