13. Ne smemo pa prezreti tudi Vergerijeve vloge pri širjenju protestantske literature, ki so jo s skupnimi močmi prevedli in tiskali slovenski, italijanski in hrvaški izgnanci v Nemčiji. Leta 1558 se je Vergerij naskrivaj, brez vednosti svojega gospoda vojvode Krištofa, z Dunaja odpravil na Koroško, Kranjsko in Goriško. V procesnih aktih beneške inkvizicije je ohranjena vrsta dragocenih pričevanj ljudi, ki so spoznali Vergerija na njegovi poti ali so se z njim srečali. Josip Gruden v `e ve~krat navajanem ~lanku citira Dr`avni arhiv v Benetkah, Sant' Ufficio, Processo del vescovo d' Istria Pier Paolo Vergerio, busta 2 (Gruden, 1909; Rajhman, 1986, 330). Na podlagi teh pričevanj je mogoče zaključiti, da je Peter Pavel Vergerij, ki se je na poti predstavljal kot odposlanec kralja Maksimilijana, brezplačno delil slovenske in italijanske protestantske knjige. Z njihovo pomočjo je mogoče vsaj v grobih orisih začrtati tudi njegovo pot, ki ga je z Dunaja vodila v Ljubljano, nato v Gradiško, od tam pa v Beljak in nazaj v Nemčijo. V svojo nekdanjo škofijo si Vergerij, kljub silnemu domotožju, očitno ni upal. Če je ostrina odlokov habsburškega deželnega kneza proti protestantom zaradi odkritih simpatij kralja Maksimilijana v notranjeavstrijskih deželah v tem času nekoliko popustila, pa je beneška inkvizicija budno spremljala Vergerijeve korake.