Dubuffetu je slikanje pomenilo predvsem nenehno postavljanje vprašanj, in pod vprašaj je postavljal tudi vse tisto, kar je bilo v slikarstvu narejenega pred njim. Zanikal je kulturo, pri tem pa je bil eden najbolj izobraženih umetnikov svojega časa. Bil je protislovna osebnost, katere delo je imelo veliko oboževalcev in prav toliko nasprotnikov. Za Dubuffeta je bilo to tudi najbolj pomembno: da ob njegovem delu ni nihče ostal ravnodušen. Esej z naslovom Kultura, ki duši je dvignil mnogo prahu; še bolj je razburkal duhove manifest Brutalna umetnost proti kulturni umetnosti. Tudi ob pariški retrospektivi so se umetnostni zgodovinarji in komentatorji v kulturnih rubrikah časopisov in revij spuščali v polemike o njegovem delu. In še zdaj ga eni hvalijo, drugi pa kritizirajo. Jack Lang, sedanji minister za izobraževanje, pred tem pa dolgoletni minister za kulturo v Mitterandovem času, pravi: Globoko cenim Dubuffeta. Tudi danes bi nam prišel prav tak kritični duh, ki bi obsodil našo potrošniško družbo, katere logika zastruplja tudi kulturo. Dubuffet je vse svoje življenje čistil pajčevine tam, kjer so se v kulturi nabirale. Nasprotno temu pa slikar Hervé Télémaque meni, da je Dubuffet zanikal kulturno umetnost in povzdigoval brutalno umetnost le zato, ker se je na prizorišču pojavil za velikimi slikarji. Dubuffet se je znašel v škripcih, saj po velikanih, kot so bili Picasso, Matisse ali Kandinsky, ni imel kam. Moral se je vrniti k izvirom. Od tod izhaja njegovo veliko zanimanje za brutalno umetnost. Ne glede na osebni odnos do Dubuffetovega ustvarjanja, ki je tudi pri običajnih obiskovalcih razstave nihal med odkrito simpatijo in izrazito antipatijo, pa mu veličine ne oporeka nihče. Nekdo je duhovito komentiral, da ga večplastno izražanje tega umetnika spominja na listnato testo za kremne rezine.