“KO JE PRIŠLA IZ SLUŽBE MAMA, JI JE NONA POVEDALA, KAKO JE Z MENOJ, A JE NI NIČ PRESENETILO. REKLA JE, DA BOVA ŠLI V ZDRAVSTVENI DOM. TAM JE ZDRAVNICA UGOTOVILA, DA IMAM NEKAJ V DESNEM PLJUČNEM KRILU. POVEDALA SEM JI, DA SEM SI PREJŠNJI VEČER METALA KIKIRIKIJE V USTA IN MI JE NAJBRŽ KAKŠEN OD NJIH ZDRSNIL V PLJUČA. DALA MI JE NAPOTNICO ZA BOLNIŠNICO. KO SEM PRISPELA VANJO, MI JE MEDICINSKA SESTRA NAJPREJ VZELA KRI. MEDTEM JE DRUGA MOJEMU, TAKRAT 2-LETNEMU, BRATCU MATEJU POVEDALA, DA BOM OSTALA V BOLNIŠNICI. PROSIL JE, DA NAJ MI DOVOLIJO ITI DOMOV, DA MI BO SAM DAL TABLETKE. ZAJOKAL JE, KO SEM ODŠLA V SOBO ŠTEVILKA ENA. V NJEJ SEM PRESPALA NOČ. NASLEDNJI DAN SO MI SLIKALI PLJUČA. (NEKA ODDELČNA ZDRAVNICA MI JE REKLA, DA GRE POMETAT CESTO, ČE V NJIH NI ARAŠIDA. VEDELA SEM, DA NE MISLI RESNO.) ZDRAVNIKI SO MI POVEDALI, DA MORAM V LJUBLJANI OPRAVITI BRONHOSKOPIJO. REŠILNI AVTOMOBIL SEM ČAKALA VEČ KOT DVE URI. KONČNO JE PRISPEL ... V KLINIČNEM CENTRU SEM NAJPREJ DOBILA ZELENO ZAPESTNICO S SVOJIM IMENOM, PRIIMKOM IN Z DRUGIMI PODATKI. ZATEM STA V BOLNIŠKO SOBO ZA MENOJ PRIŠLI MEDICINSKI SESTRI, DA BI MI NAREDILI KANALČEK. NAJPREJ JIMA TEGA NISEM DOVOLILA, ROKO PA SKRIVALA, A DOPOVEDALI STA MI, DA GA MORATA NAREDITI. (ENEGA SEM IMELA ŽE IZ IZOLE.) KMALU SEM ŠLA NA BRONHOSKOPIJO, DA BI MI ZDRAVNIKI IZ PLJUČ VZELI ARAŠID, A NAMESTO NJEGA SO NAŠLI TUMOR. TAKOJ SO MI DALI ŠTIRI INFUZIJE, DOVAJALI KISIK, POD PAZDUHO PA VTAKNILI CEVKO - DRENAŽO. PO NJEJ MI JE IZ PLJUČ TEKLA RUMENA TEKOČINA.