Markovič se je zagovarjal, da je obtožnica konstrukt hrvaške policije, ki ga je prisila k priznanju umora, sicer pa tudi puljskemu preiskovalnemu sodniku ni povedal vse resnice, saj je govoril le tisto, kar mu je svetoval zagovornik. Strah ga je bilo, ker so ga na Hrvaškem ves čas izsiljevali in maltretirali. Vitomiru Dolinšku naj bi dal 1. novembra 1991 ponoči na razpolago stanovanjsko hišo v Montrinu, kamor so poleg žrtve prišli še trije moški, med njimi Niko Barun, tedanji šef umaške policije, Munip Suljić (njegovo ime je zvedel, ko je videl njegovo sliko v reviji Globus) in še nekdo, a njegovega imena še vedno ne ve. Zakaj je Dolinšek potreboval njegovo stanovanje in o čem so se pogovarjali, ni vedel, da jih ne bi motil, se je zadrževal v delavnici. Kot je dejal, je čez pol ure zaslišal glasen prepir, zato je odšel k vratom, kjer je zaslišal strel. Vrata so se odprla, povlekli so ga v predsobo, kjer je v mlaki krvi ležal Dolinšek, Suljić pa mu je naperil pištolo v glavo. Tedaj je iz kuhinje prišel Barun in Suljiću dejal, naj ne strelja, ker je Marković njihov človek. Markovič je zatem odšel v sobo, kjer je zaslišal še dva strela, nakar so ga znova zvlekli v predprostor in mu ukazali, da zabriše sledi. Tretji naj bi na dvorišču že kopal grob za žrtev, ki so jo zatem odkrili šele septembra leta 1993. Markovič je še dodal, da so ga od umora do prijetja ves čas izsiljevali in maltretirali, grozili pa so tudi z ugrabitvijo in umorom sina.