Korogo, drobno papuansko vas tik ob reki, obdani z drevesi džungle, trstičjem in visokimi travami, tvori nekaj lesenih bivališč na kolih, hiša duhov in kar dve cerkvi, ki se na pogled skorajda ne razlikujeta od običajnih hiš. Le hiša duhov, imenovana tudi hiša moških ali haus tambaran po papuansko, izstopa po svoji velikosti in umetelnosti. Tista, do katere smo se po spolzkem blatnem nabrežju povzpeli mi, je bila nadvse skromna. Stene so bile tako na redko pokrite s palmovim listjem, da so bile polne »naravnih oken«, podobno tudi streha. Gospodar je odšel na ribolov in zrak je bil spet napolnjen z negotovostjo. Le kam naju bodo namestili za teden dni? Bili sva presenetljivo ravnodušni - vseeno nama je bilo, kam, samo da čim prej! Ko so se odločili, da bo bratrančeva skromna hiška vendarle prava, sva lahko končno zaprli od utrujenosti vse bolj priprte veke. Novice v vasi potujejo hitro kot blisk in kmalu naju je iz spanca prebudil nad obiskom navdušeni gospodar hiše, mladi John. Nadvse prijazno naju je pozdravil in vedoč, da sva dobrodošli, sva varno oddremali še nekaj sanjskih kitic. A ne za dolgo, kajti okrog šeste ure, ko se v tropih začne spuščati noč, so naju prebudili s pozdravom »Apnam grambu!« in z večerjo.