V vsem tem času je bil zame malo čudna, malo nenavadna, predvsem skrivnostna oseba, ki je stala na drugi strani knjig, ki jim nikoli ni spuščal cene, kajti, kot je večkrat dejal, vsaka ima svojo vrednost. Z leti pa se je tudi pri meni doma nabralo precej takšne literature, ki je morala oditi iz stanovanja, da je ostal prostor za prihajajoče tiske. Pozvonil je, odložil dva velika kovčka, se vljudno odkril in pozdravil. Sem prišel kar peš čez Tivoli, da me ne bi ljudje čudno gledali s tema starima, oguljenima kovčkoma na avtobusu, je pojasnil svojo zadihanost. Zložili smo vanju, kar je bilo nam v napoto, njemu pa v veselje, medtem pa slišali njegovo življenjsko zgodbo, ki ga je, izobraženca iz ugledne meščanske družine, pripeljala pod arkade.