Mogoče bi bila žena prej opazila spremembo v Lužinu in njegovo togo veselost med intervali čemernosti, ko bi bila te dni več z njim. A je naneslo tako, da jo je ravno takrat zaposlila, kakor je tudi obljubila, sivna dama iz Rusije: cele ure se je dala spremljati po trgovinah, počasi pomerjala klobuke, obleke, čevlje in dolge ure posedala pri Lužinovih. Še naprej je govorila, da v Evropi ni gledališča, in s hladno lahkoto izgovarjala "Leningrad". Lužinovi se je bogve zakaj smilila, vabila jo je v kavarno, njenemu sinčku, žalostnemu, debelemu dečku, ki je v navzočnosti tujcev izgubil dar govora, pa je kupovala igrače, sprejemal jih je nerad in boječe, pri čemer je mati trdila, da mu ni tu nič všeč in da sanja samo o tem, kako se bo vrnil k svojim malim pionirjem. Srečala se je tudi s starši Lužinove, vendar do pogovora o politiki žal ni prišlo, spominjali so se nekdanjih znancev, Lužin je molče in zbrano pital Mitka s čokoladnimi bonboni, Mitka jih je molče in zbrano goltal, dokler ni postal ves zaripel in so ga jadrno odpeljali iz sobe. Vreme se je medtem otoplilo in Lužinova je enkrat ali dvakrat rekla možu, da bosta morala, potem ko odide ta nesrečna ženska s svojim nesrečnim otrokom in možem, ki se zlepa ne pokaže, takoj naslednji dan na pokopališče, in Lužin je prikimaval in se prizadevno smehljal. Pisalni stroj, zemljepis in risanje je obesil na klin, ker je zdaj vedel, da je vse to sodilo h kombinaciji in bilo zgolj zapleteno ponavljanje potez, določenih že v njegovem otroštvu. Bedasti dnevi: Lužinova je čutila, da se premalo meni za moževo razpoloženje in da se nekaj izmika njenemu nadzoru, a je slej ko prej vljudno poslušala gostjino čenčanje, prevajala prodajalcem njene zahteve in še posebej zoprno je bilo, ko se je izkazalo, da so že enkrat nošeni čevlji zanič in je bilo treba iti z njo v trgovino in tam je zaripla dama v ruščini ozmerjala tovarno ter zahtevala, da ji zamenjajo čevlje, Lužinova pa jo je morala miriti in v nemškem prevodu primerno omiliti njene ruske zmerljivke. Dan pred odhodom je zvečer prišla z Mitkom, da se poslovita. Mitka je pustila v kabinetu, sama pa odšla v spalnico z Lužinovo, da ji je ta že stotič razkazala svojo garderobo. Mitka je sedel na divanu, si praskal koleno in se trudil, da ne bi gledal Lužina, ki tudi ni vedel, kam naj gleda, in premišljeval, s čim naj zaposli brezvoljnega otroka. "Telefon!" je naposled s tenkim glasom zavpil Lužin, s prstom pokazal na aparat in se zakrohotal z narejenim začudenjem. Vendar se je Mitka le čemerno ozrl, kamor je kazal Lužinov prst, potem pa pogledal proč in spodnja ustnica se mu je za spoznanje povesila. "Vlak in prepad!" je spet poskusil Lužin, stegnil drugo roko in pokazal svojo risbo na steni. V Mitkovi levi nosnici se je nabrala prozorna kapljica, otrok je smrknil in še naprej topo gledal predse. "Avtor neke božanske komedije!" se je zadrl Lužin in dvignil roko proti Dantejevemu doprsnemu kipu. Molk, tiho posmrkavanje. Lužina je telovadba utrudila in je še sam obmiroval. Začel je premišljevati, ali ni v jedilnici kakih bonbonov, pomislil, da bi mogoče zavrtel gramofon, vendar ga je fantek na divanu hipnotiziral že s samo navzočnostjo in ni bilo mogoče oditi iz sobe. "Kakšno igračko bi potreboval," si je rekel, pogledal na mizo, primerjal nož za rezanje papirja z otrokovo radovednostjo, ugotovil, da radovednosti ne bo vzbudil, in si začel v obupu brskati po žepih. Tedaj je spet - bogve kolikič že - začutil, da je v levem, čeprav praznem žepu, na neki skrivnosten način shranjeno nekaj neotipljivega. Lužin je pomislil, da bi kaj takega lahko zanimalo Mitka. Prisedel je k njemu na rob divana in zvito pomežiknil. "Čarovnija," je rekel in pokazal, da je žep prazen. "Ta luknja nima zveze s čarovnijo," je pojasnil. Mitka je opazoval njegove gibe leno in sovražno. "A vseeno je tu notri nekaj," je navdušeno rekel Lužin in spet pomežiknil. "Pod podlogo," je skozi zobe spregovoril Mitka, skomignil z rameni in se obrnil proč. "Pravilno!" je z narejenim navdušenjem vzkliknil Lužin in šel z roko v luknjo, z drugo pa je pridrževal rob suknjiča. Najprej se je pokazal rdeč vogal, potem vsa stvar - nekaj takega kot ploska usnjena beležnica. Lužin jo je pogledal s privzdignjenimi obrvmi, jo nekaj časa obračal v rokah, potem pa odprl zapirko ob strani in stvar previdno odprl. Ni bila miniaturna knjiga, temveč majhna zložljiva šahovnica iz safiana. Lužin se je v hipu spomnil, da so mu jo podarili v pariškem klubu - vsem udeležencem tamkajšnjega turnirja so podarili takšno stvarco - najbrž kot reklamo za neko firmo in ne v spomin na klub. V predalčkih ob straneh šahovnice so bili nohtcem podobni celuloidni koščki in na vsakem je bila narisana šahovska figura. Koščki so se vstavljali tako, da je koničasti del prišel v zarezico na spodnjem robu vsakega kvadrata, okrogli del z narisano figuro pa se je zapognil na kvadrat. Vse je bilo izdelano zelo fino in natančno: majcena rdeče-bela šahovnica, lepi celuloidni nohtci pa zlate črke ob vodoravnem in zlate številke ob navpičnem robu šahovnice. Lužin je zijal od zadovoljstva in začel vtikati nohtce - najprej kmete v drugi vrsti - a si je premislil, odbral s konicami prstov vtikljive figurice in jih razpostavil kot pri partiji s Turatijem v trenutku, ko je bila prekinjena. Ta razpostavitev je bila narejena skoraj v hipu in pri priči se je razblinila vsa snovna plat zadeve: razprta deščica, ki jo je držal na dlani, je postala neotipljiva in breztežna, safian se je razpršil v rožnato motnjavo, izginilo je vse razen same šahovske pozicije, zapletene, bistre, polne nenavadnih možnosti. Lužin se je s prstom na sencu tako zamislil, da ni opazil, kako je z ničimer zaposleni Mitka zlezel z divana in začel majati črn drog stoječe svetilke. Nenadoma se je ta nagnila in luč je ugasnila. Lužin se je zdramil v popolni temi in v prvem hipu ni dojel, kje je in kaj se dogaja okrog njega. Nekje blizu se je motalo in stokalo nevidno bitje, oranžni senčnik je mahoma spet posvetil s presojno lučjo in na tleh je klečal bled deček z obrito glavo ter poravnaval vrvco. Lužin se je zdrznil in zaprl šahovnico.