Na prvi pogled Luksemburg res ni videti kot kakšna večkulturna metropola, prej še eno bogato zahodnoevropsko – vedno čisto in urejeno – mestece; takšne se ne zdijo samo ulice in parki, temveč tudi življenje velikega števila meščanov. Marljivo delo od jutra do večera v kakšni izmed več kot 200 bank, dober zaslužek, po večerji pa zgodnji odhod v posteljo. Morda vse skupaj deluje nekoliko dolgočasno, vendar zato večina administrativnih zadev poteka bolj ali manj učinkovito in so opravljene v razumnem času. Malo manj sicer govorijo o »javnih tajnah«, o alkoholizmu in samomorilnosti, ki sta po mnenju nekaterih tujcev, ki živijo v Luksemburgu, posledici prevelike urejenosti in predobrih gmotnih razmer. Gmotna preskrbljenost nekaterim odvzame motivacijo in v življenju ne vidijo več novih izzivov. Takšen je torej odgovor na vprašanje, ki si ga postavljajo prišleki ob pogledu na visoki prosojen ščit iz trdnega materiala, ki zastira lep razgled z mostu, ki povezuje središče mesta z ploščadjo Kirchberg, kjer so evropske institucije, banke in druge ustanove. Luksemburžanom, ki živijo v dolini pod njim, je bilo namreč dovolj iznakaženih trupel na igriščih njihovih otrok.