Ste uganili, kaj je na sliki? Brez poprejšnjega srečanja s tem nenavadnim sadežem vam najbrž ni uspelo. To je plod drevesa z latinskim imenom Anacardium occidentale. Po naše indijski orešček. Najslastnejši in najbolj cenjen med svojimi bratranci. Najresnejši kandidat za prestol resničnega kralja oreščkov. Poleg sladkega jedrca, ki ga poznamo s polic naših trgovin, prebivalci tropskih držav, kjer uspeva, uživajo tudi v sočnem mesnatem psevdosadežu, kot se reče hruškastemu nadrastku, ki je nekakšen odebeljeni pecelj v trdo lupino odetega oreščka.»Veš, da ljudje nekoč sploh niso vedeli, kaj se skriva v jedru neuglednega priveska, potešilo jih je že osvežilno meso bolj opaznega, živobarvnega jabolka,« je dejal Marcelino Fernandes, potomec portugalskih oblastnikov v bivši koloniji, zdaj indijski zvezni državi Goa, kjer se po prisojnih pobočjih tamkajšnjega gričevja, pogosto z magičnim pogledom na toplo Arabsko morje, razraščajo sadovnjaki opevane sadne kulture. Drevo, ki rodi slavne plodove indijskega oreščka, izvira s severovzhodne obale Južne Amerike, kjer so ga kultivirali že stoletja pred prihodom evropskih zavojevalcev konec 15. stoletja, ki so nato rastlino razširili v vzhodno Afriko, Indijo in Indonezijo. Domorodski prebivalci Amazonije – odtod najverjetneje tudi izvira ime akadžuiba, ki spominja na večino mednarodnih različic njenega današnjega poimenovanja (cajueiro, cashew) – tako že od pamtiveka s pridom izrabljajo mnoge darove iz bogate zakladnice te čudežne rastline. Amazonsko ljudstvo Tikuna sok iz sadežev uporablja za zdravilo proti gripi, čaj iz lubja in listov pa jim pomaga pri obvladovanju težav s prebavo. Ljudstvo Wayapi iz Gvajane z njim blaži črevesne krče pri dojenčkih. Gosto, jedko, strupeno olje, ki ga vsebuje lupina, v kateri je shranjen orešček, avtohtoni prebivalci Surinama uporabljajo za zatiranje ličink nadležnega zolja in drugih vrst v tropskih krajih pogostih črvičev, ki se človeškemu gostitelju ugnezdijo pod kožo. Pripravki iz različnih delov rastline služijo široki medicinski uporabi v domačih lekarnah Brazilije in Peruja: lubje za vaginalno kopel, kot sredstvo za strjevanje krvi ali proti kožnim boleznim, kot so ekcem, luskavica, skrofuloza; čaj iz listov za grgranje pri zobnih abcesih in vnetjih grla ter za izpiranje ran; sadeži služijo kot diuretik, stimulant in celo afrodizijak... V amazonskem deževnem gozdu iz sladkega soka že od nekdaj varijo tudi vino, ki pomaga proti »nenormalno pogostnemu iztrebljanju«, po domače driski. Je morda zadnja lastnost poglavitni razlog širokopoteznega izvoza te rastline prek širnih morij, v dežele, kjer se je naselil in želel vladati beli človek, pa ga je, spričo nevajenosti njegove črevesne flore na »tropske razmere« v lokalnih jedeh, doletela vrsta nevšečnosti? Šalo na stran. A sodeč po portugalski dediščini v indijski Goi, kjer varjenje žganice feni iz znanega nam sadeža predstavlja hrbtenico lokalne ekonomije, bi res lahko sklepali v tej smeri. Še posebno če prisluhnemo, kaj imajo o svojem izdelku povedati tamkajšnji prebivalci: »Univerzalno zdravilo za trebuh, še posebno pa za slabo voljo,« se je smejal 64-letni Pascoal Britto, medtem ko je z nogami, obutimi v opanke, zdaj mesil, zdaj poskakoval po gmoti v betonski okvir naloženih, v odtenke rumene, rdeče in oranžne odetih sadežev, ki jim na Goi pravijo kadžu, in iztiskal njihov sladki sok. V naslednjem koraku pridelave neuradne gojevske narodne pijače, za katero so pred kratkim za namene izvoza pridobili celo priznanje geografskega porekla, sok za pet ali šest dni shranijo v nekoč bambusove, zdaj plastične posode, v katerih poteka fermentacija. Zadnje dejanje je običajna žganjekuha, ki po prvi destilaciji iztoči vmesni proizvod, po moči vinu podobni urak, pri drugi pa pričara žganje, ki se po maliganih z lahkoto kosa s katerokoli srbsko slivovko ali slovenskim sadjevcem. »Včasih se nismo zmenili za v strupeno skorjo ukleščeni orešček,« je dajala Brittova hči Maria, »danes pa so glavni del posla nekoč zavrženi ostanki,« je povedala. Poleg visoke prehrambne vrednosti jedrca v trdem ovoju, ki spominja na boksarsko rokavico, so analize lupine plodu pokazale na prisotnost še desetine koristnih snovi. Če, podobno kot pri nafti, predelamo iz nje iztisnjeni olji kardol in kardanol, dobimo trde in tekoče produkte, ki se ponašajo s širokim spektrom uporabe. Prvi služijo, denimo, za prevleke zavornih oblog, medtem ko druge uporabljajo za hidrofobične namene. Pri proizvodnji epoksi smol, ki se uporabljajo za premaze plovil. Najnovejša odkritja so za nameček pokazala, da so glikolipidi iz kardanolove baze idealni za izdelavo mehkih nanomaterialov: spiralnih vlaken in cevi, gelov ter tekočih kristalov, ki v številnih panogah napovedujejo znanstveno revolucijo prihodnosti. Ena izmed kemičnih učinkovin trde lupine, agresivni alergen urušiol, ki ga najdemo tudi pri sorodnem strupenem octovcu, pa povzroča nevšečnosti pri pridelavi užitnega oreščka.Na žalost in grozo vseh presnojedcev, ki so se že pregrešili zoper stroge asketske zapovedi svojega načina prehranjevanja in se v preteklosti mastili z indijskimi oreščki, moramo zapisati, da se v industriji luščenja jedrc iz njihovih lupin skoraj vedno (z izjemo posebne ročne tehnike v Indoneziji) uporablja postopek predhodne toplotne obdelave. Še preden za lupino poprimejo slabo plačane ženske roke (zaslužek žensk, ki v Goi luščijo indijske oreščke, znaša 60 rupij ali slab evro na dan, medtem ko nekvalificirani moški delavec iztrži vsaj dvainpolkrat več), ki kljub preventivi pogosto utrpijo razjede omejenega obsega, in izločijo neljubo jedko tvar, je oboževani objekt prigrizka željnega občestva vsaj delno skuhan. Maria je na kup neoluščenih plodov drevesa kadžu nametala dračje, zanetila naravno podlago iz suhega listja in svetovala zgleden odmik, saj lupina ob pravi temperaturi s piskajočim zvokom in precejšnjo silovitostjo izpusti v plinasto agregatno stanje pretvorjeno nevšečno olje, kar utegne biti nevarno. Še nekaj udarcev s kamnom po zoglenelem oklepu in avtentični prigrizek je bil nared. Slastno! Morda na zadnje vprašanje o izjemnih svojstvih prej indijanskega kot indijskega akadžuibe, katera je njegova čarobna učinkovina, ki konzumenta vodi v neustavljivo slo, nemoč brzdanja rok pred seganjem v zvrhano skledo s kraljem med oreščki, znanost ne bo zmogla nikoli odgovoriti. te uganili, kaj je na sliki? Brez poprejšnjega srečanja s tem nenavadnim sadežem vam najbrž ni uspelo. To je plod drevesa z latinskim imenom Anacardium occidentale. Po naše indijski orešček. Najslastnejši in najbolj cenjen med svojimi bratranci. Najresnejši kandidat za prestol resničnega kralja oreščkov. Poleg sladkega jedrca, ki ga poznamo s polic naših trgovin, prebivalci tropskih držav, kjer uspeva, uživajo tudi v sočnem mesnatem psevdosadežu, kot se reče hruškastemu nadrastku, ki je nekakšen odebeljeni pecelj v trdo lupino odetega oreščka.