Del moje akademske izobrazbe je bila tudi polletna praksa, ki sem jo leta 1978 absolvirala v Berlinu. Dobro sem vedela, kako zoprno je v Berlinu stanovati sama, torej sem se nemudoma polotila iskanja primernega bivališča. V tabloidu BZ sem našla oglas: oddam sobo ženski, otrok ali pes nista ovira. Naveza otrok - pes se mi je zdela posrečena, subito sem zavrtela številčnico in spoznala Bello. Postali sva sostanovalki ter kmalu tudi prijateljici. Življenje z njo je bilo kot razodetje, niti enkrat se nisva sporekli. Vsakdanja hišna opravila so se uredila kot sama od sebe. Imeli sva kompatibilne razvade, diametralno nasprotne okuse glede moških, iste kulinarične preference in želje glede bodočnosti. Sanjali sva o selitvi v Ameriko in sklenili v ta namen, ko pride čas, varčevati denar. Bella je bila zaposlena v nočnem klubu kot animirka. Meni je pomagala najti delo v Bavarskem dvoru na Olivaer Platzu. Stlačena v vatirani dirndl sem cele noči za nekaj plesnivih mark raznašala penaste vrče Bavarcem v eksilu, Bella pa je udobno sedela za mizo, čvekala, nazdravljala z gospodi ter prihajala domov polna denarja. Kmalu sem se sama sebi zazdela butasta.