Alpbach sem poznal že od prej, saj sem bil leta 1993 udeleženec seminarja o EU, ki je potekal v okviru Evropskega foruma. »Najlepšo avstrijsko vasico,« kakor Alpbachu ponosno pravijo njegovi prebivalci, sem si zapomnil predvsem po tem, da ob devetih zvečer na ulicah ni bilo več žive duše, medtem ko je bil že pred sedmo zjutraj velik vrvež. Tja hodijo res specifični turisti, predvsem angleški in francoski. Zapomnil sem si tudi to, da gospodinja, ki mi je oddala sobo, nikakor ni mogla ustaviti smeha, ko sem jo prosil za ključ od vhodnih vrat hiše, za primer če bi kdaj pozneje prišel domov. Saj v Alpbachu nihče nikoli ne zaklepa nobenih vrat, mi je razložila, za to ni prav nobene potrebe.