Morda se boste v glasovalni kabini znašli še pred kakšno drugo dilemo, za katero ne boste vedeli, kako bi jo rešili. Zato je dobro, da veste, kaj s tem, ko izpolnite glasovnico, pravzaprav storite. Oziroma, povedano drugače, kakšna je "usoda" vašega glasu, ko ga enkrat oddate. Kot je razvidno že iz glasovnice, s tem, ko obkrožite določeno zaporedno številko, oddate glas tako kandidatu kot listi oziroma stranki, ki je kandidata predlagala. Če vam bosta všeč oba, tako stranka kot kandidat, na to bržkone niti pozorni ne boste. V hudem precepu pa se utegnete znajti, če bi sicer z veseljem oddali glas "vaši" stranki, nikakor pa ga niste pripravljeni podeliti tudi strankinemu kandidatu, do katerega lahko čutite celo tako močan odpor, da se vam samo ob misli nanj začne obračati želodec. Preprostega izhoda iz opisanega precepa ni, ker samo za stranko (ali v obratni situaciji: samo za kandidata) ne morete glasovati. Možno je glasovati le za oba, "v paketu". Pri odločitvi vam utegne pomagati védenje, da gre vaš glas praviloma stranki in le izjemoma kandidatu, ki nastopa v vašem volilnem okraju. Še več, praviloma je z vašim glasom izvoljen povsem drug kandidat "vaše" stranke, kot je tisti, ki ga je "vaša" stranka predlagala v vašem volilnem okraju. Če se boste torej odločali z glavo, boste morebiten odpor, ki ga čutite do kandidata, bržčas postavili v oklepaj in kljub vsemu glasovali za "vašo" stranko; se pravi, dali prednost strankarski izbiri pred izbiro osebe (kandidata). Če pa se boste odločali z želodcem, boste pač ravnali ravno nasprotno. Zdi se, da je na volitvah obeh vrst volilcev dovolj.