Na obeh referendumih bom torej glasovala proti. Če bom imela čas. Tako kot mnogim drugim mi gre predvsem na živce, da referenduma sploh sta. Take stvari bi morala reševati vlada v pogajanjih s prizadetimi, če pa je na koncu sprejet nepravičen zakon, naj se ga spodbija na primer na ustavnem sodišču. A zaradi tega seveda ne obsojam pobudnikov: nasprotno, bili bi nespametni, če v okviru zakonov ne bi poskušali zase doseči čim več. Čeprav večine volivcev njihove težave sploh ne zadevajo in jih niti dobro ne poznajo, imajo celo možnost, da na referendumu uspejo. In sicer zato, ker šteje večina oddanih glasov, ne glede na volilno udeležbo. To pa je noro. Zato je skrajni čas, da se začneta vlada in parlament pogovarjati o spremembi referendumske zakonodaje in se postavi smiseln prag glasov, ki jih je treba doseči, da referendumska pobuda uspe. Drugače se bomo utopili v referendumih, na katerih bodo manjšine uveljavljale svoje v interese proti volji in na račun večine ter bomo na krilih referendumanije zabredli v pravi javnofinančni kaos.