Minila je prva svetovna vojna in v prvih tridesetih letih novega stoletja se je zvrstilo že šest svetovnih razstav od Lurtticha (1905), Milana (1906), Bruslja (1910), Ženeve (1913) in San Francisca (1915) ter Barcelone (19299. Moč Amerike pa je kljub svetovni gospodarski krizi ostala neokrnjena. Svetovna razstava leta 1933 v Chicagu je bila zato razstava nove vrste; moderen in inventiven prikaz moči modernega kapitalizma. Presenetljivo je, da je ta svetovna razstava odprla svoja vrata prav med veliko svetovno gospodarsko krizo. Toda v tistih težkih časih so ljudi zanimale perspektive prihodnosti in vsa Amerika je bila v znamenju "New Deala," ki naj bi spremenil gospodarstvo. Tako so naložbe v svetovno razstavo postale naložbe v prihodnost. Poleg tega, da je razstava sovpadala s stoletnico Chicaga kot mesta, je bil njen namen prevsem približati znanost, tehniko in industrijo "malemu človeku z ulice". Prikaz vpliva tehnike na vsakdanje življenje je bil nekaj povsem novega. Prvotno so organizatorji pri takem prikazu hoteli dati prednost industrijskim združenjem, potem pa so si premislili in dali prednost velikim koncernom, kar je bil jasen znak globalizacije gospodarstva, o kateri danes tako radi govorimo. Koncerni so bili tisti, ki so s svojimi izdelki prikazovali podobo prihodnosti in predstavili spektakularne, občinstvu všečne novosti. Predvsem moderna arhitektura naj bi bila tista, ki bi poudarjala vsebino razstavnih prostorov, kjer sta razstavljala tako General Motors kot Chrysler. Za sam razstavni prostor je bil izbran ozek kos zemlje na bregu jezera Michigan, središče razstave pa je bil na umetnem polotoku, ki je segal daleč v jezero in sta ga obdajali dve laguni. Moderna arhitektura razstavnih prostorov je bila zaradi zmanjševanja stroškov gradnje večinoma betonska in brez oken. Zanimivo je, da najbolj znanemu arhitektu tistega časa Franku Lloydu Wrightu niso dovolili, da bi s svojimi načrti sodeloval pri gradnji. Da je preveč individualen, so mu ljubeznivo sporočili. Medtem ko je leta 1904 Theodore Roosevelt odprl svetovno razstavo s telegrafsko prenešenim signalom, je to nalogo v Chicagu opravil slabotni svetlobni signal iz vesolja. Sedemindvajsetega maja zvečer so štirje astronomski observatoriji usmerili svoje teleskope na štirideset svetlobnih let oddaljeno zvezdo Arcturus, ujeli njen svetlobni signal, ki je bil na poti do Zemlje že štirideset let, ga spremenili v električni tok, ki je nato nekajkrat ojačen sprožil velikansko svetlobno napravo razstavnega prostora z več tisoč lučmi, žarometi in s svetlobnimi znamenji. Toda prava atrakcija razstave je bil "Sky Ride," ki sta ga sestavljala dva 191 metrov visoka jeklena stebra na obeh straneh lagune, med katerima je bila 66 metrov visoko napeta vlečna vrv. V treh minutah so se lahko obiskovalci v posebnih visečih gondolah popeljali z ene strani lagune na drugo. Razstavo je obiskalo 22 milijonov ljudi, vendar je bil finančni izkupiček majhen, zato so se organizatorji odločili, da bodo razstavo podaljšali še za eno leto. Naslednje leto jo je obiskalo še 16,5 miljona ljudi, organizatorji pa so se z več kot polmilijonskim dobičkom izvlekli iz rdečih številk. Leta 1935 je bil za svetovno razstavo spet na vrsti Bruselj, nato pa leta 1937 Pariz, ki pa je bil ves v znamenju konfrontacije narodov in političnih sistemov. Tu sta si stala nasproti nemški paviljon z orlom, ki je imel v krempljih mogočen kljukasti križ, in sovjetski paviljon s srpom in kladivom. Arhitekta obeh paviljonov sta si za svoji zgradbi prislužila zlati medalji. Neka simbolična slika pa je postala in ostala kričeče znamenje odpora proti vojnim grozotam - paviljon španske republike je krasila Picassova slika Guernica. Zadnja razstava pred izbruhom druge svetovne vojne je bila leta 1939 v ZDA, v New Yorku. Z besedami "zvoku smo dodali še sliko," je predsednik elektrokoncerna R.C.A. napovedal prvo komercialno televizijsko oddajo na svetu, saj je otvoritveno slovesnost prenašala televizija. Prenos si je lahko ogledalo le malo ljudi, saj je tv sprejemnik stal 660 dolarjev, za malo več kot še enkrat toliko pa je bilo že mogoče kupiti avtomobil. Niso redki tisti, ki so to svetovno razstavo ocenili za najbolj vplivno v 20. stoletju, saj se je od drugih razlikovala po vizionarskem pogledu v prihodnost, ki naj pripada ljudem, seveda prevsem Ameriki. Sto petinosemdeset metrov visok obelisk in velikanska krogla s premerom 54 metrov, narejena iz tanke jeklene lupine, ki je obdajala 3.000 ton težko konstrukcijo, sta bila razpoznavna znaka razstave. Otvoritvene slovesnosti se je udeležilo 400.000 ljudi, glavna zanimivost pa naj bi bil Albert Einstein. Njegov nastop je bil zaradi slabega ozvočenja in napak pri osvetlitvi prava katastrofa, toda kaj potem. Bila je vendar razstava nad razstavami. General Motors, Chrysler, Firestone, Kodak, Westinghouse, U.A.Steel in Du Pont so imeli kaj pokazati, saj je bila to razstava svetovnega kapitalizma. To pot je bila elektronika tista, ki se je prerinila v ospredje pozornosti obiskovalcev. Zvočniki, električno ojačeni glasovi in toni so bili vsakdanja uspešnica razstave. Toda sence preteklosti so bile tiste, ki so povzročile, da je bil od 1. septembra 1939 prav poljski paviljon tisti, v katerega so se zgrinjale množice nasprotnikov nacizma. Ko so se vrata razstave zaprla, se poljski delavci v paviljonu že niso mogli več vrniti v domovino, ker je ni bilo več. Ostali so v ZDA in odprli poljsko restavracijo na 57. aveniji v New Yorku. Skoraj dvajset let je moralo miniti in potihniti je moralo tudi orožje na korejskem polotoku, da so se leta 1958 odprla vrata svetovne razstave v Bruslju, ki je bila vsa v znamenju atomske evforije tako v dobrem kot tudi v slabem pomenu. Zato so bili razstavni prostori temu tematsko prirejeni: Atom (jedrska fizika), Kristal (čvrsta telesa), Molekula (kemija) in Celica (biologija). Atomium, 150 miljardna povečava molekule železa, 102 metra visoka in 2.400 ton težka konstrukcija z devetimi kroglami s premerom 18 metrov, je postal simbol napredka. Toda kazalo je, da konstrukcija stoji na majavih nogah in da jo lahko prevrne že veter, ki piha 80 kilometrov na uro. Zato so jo morali okrepiti s tremi podstavki. Tudi drugi rastavljavci so poskušali prikazovati uporabnost in nenevarnost jedrske energije. Tako so