se da sijajno rešiti. Potrebno nam je pospešiti ladjo na le 1 odstotek svetlobne hitrosti (kar zmore navaden ionski pogon), pa zaradi ogromne hitrosti ladja prepotuje v kratki časovni enoti tako velike razdalje, da se vsebnost vodika pred njo močno zgosti. V bistvu pride do istega sindroma kot pri letalu, ki se giblje z različnimi hitrostmi. Hitreje kot gre letalo, gostejši zrak se nabira pred njim in večji je zračni upor. Izračuni kažejo, da se pri 1 odstotku svetlobne hitrosti pred vesoljskim plovilom zgosti dovolj vodika, da ga ladja lahko začne zbirati kot gorivo. A celo pri tej hitrosti bi bil vodik tako razredčen, da bi ga morala ladja za svoje potrebe zbirati z velike površine. Tudi ta problem se da rešiti. Ključ je v uporabi nam že znanih supermagnetnih tuljav, ki pred ladjo ustvarijo ogromno magnetno polje. To polje atome vodika najprej ionizira, nato pa jih usmeri v ladijski zbiralnik. Znanstveniki so izračunali, da bi 100.000-tonska ladja morala zbirati vodik z območja, ki ima premer kar 34.100 kilometrov, kar je petkrat več od premera Zemlje! A kaj je to proti širnim vesoljskim prostranstvom? Zbiralec ima torej to prednost, da zbira gorivo za svoj pogon kar na svoji poti. V kombinaciji z ionskim pogonom je rezultat samozadostna ladja, ki razen pomoči ob vzletu ne potrebuje nikakršne asistence več. Potovanje tudi do najbolj oddaljenih zvezd je tako postalo možno. Ker zagotavlja ionski pogon konstanten pospešek, bi Zbiralec lahko teoretično dosegel 10 odstotkov