"Pristanemo" v Baracoi, kjer je leta 1492 pristal Krištof Kolumb. Nenaseljena lepa obala ga je tako očarala, da je napisal v dnevnik: "Tisoč jezikov ne bi zadoščalo za opis enkratnosti in lepot, ki sem jih videl tukaj!" Kasneje so postavili naselbino in jo oklicali za glavno mesto. Zdi se, da prijetnega mesta nihče ne vzdržuje in obnavlja, da se je življenje ustavilo. Gostitelj Toni pravi, da so tiste, ki so turistom oddajali sobe, še pred desetletjem postrani gledali. Tamkajšnjim oblastnikom so bili sumljivi. Sicer pohvali državo, skrb za socialno ogrožene, lepo ravnanje s starimi ljudmi, ki so čez dan v domu, zvečer pa se vračajo k družinam, in skrb za bodoče mamice, saj jih namestijo v urejene domove, kjer čakajo na porod, in dojenčke, ki imajo prvi dve leti (!) pravico do enega litra mleka na dan. V mestu odkrijemo plošči na hišah z napisom (kot sicer povsod po Kubi), da je to hiša udeleženca olimpijskih iger. V kakšnih drvarnicah z neometanimi zidovi, pokritimi s pločevinasto streho, brez oken in vrat sem videval dvigalce uteži in boksarje na treningu!