Receptorjevo trkanje po vratih je ob štirih zjutraj prineslo odrešilen konec noči. In tečno spoznanje – zunaj čisto drobne kapljice še vedno spirajo to na pol dograjeno mestece, skrito med strmimi bregovi okoliških hribov, ki bo vedno ostalo na pol dograjeno. Vsakič, ko sem tu, se robovi mesta še malo razširijo. In ko imaš že občutek, da se v te strme bregove res ne da nič več postaviti, te presenetijo z novimi zgradbami, ki kljubujejo vsem zakonom gravitacije. Ni je hiše, ki ne bi bila tako ali drugače postavljena v klanec in nikoli mi ne gre v glavo, kako so tam na sredini vasi našli prostor za nogometni stadion! V mestecu, kjer se s turizmom preživljajo prav vsi prebivalci, kjer vsi oddajajo sobe, da bi lažje preživeli, je popolnoma neverjetno, da niso pozidali tudi tega. A nogomet v Južni Ameriki ni le najpomembnejša obstranska zadeva, ampak je najpomembnejša zadeva sploh!