Pozno popoldne smo vendarle stopili na vroč erevanski asfalt. S francoskima popotnikoma smo že prej ugotovili, da imamo enake načrte glede prenočišča in z nekaj sreče smo še dobili prostor pri družini, ki oddaja sobe. Pravzaprav je podjetna gospodinja spravila v promet praktično vsak kotiček svojega stanovanja v zgornjem nadstropju enega izmed starih blokov. Zasedene so bili vse postelje, kavči in veliki fotelji, tisti bolj pozni so prespali kar na tleh, v stiski pa se je prostor za ležišče ali dve našel celo na stopnišču. Zaradi stalno prihajajočih in odhajajočih gostov so se gospodinja in njen mož ter njuna sinova kar naprej selili iz ene sobe v drugo, najmlajši pa je na koncu skupaj z domačim psom končal kar na balkonu, natlačenem z raznovrstno ropotijo. Mož je sicer zavijal z očmi nad »gostoljubjem« svoje boljše polovice, a se je temu kaosu (ali pa morda ženi) izogibal tako, da je bil večino časa zdoma. Gotovo je s prijatelji ob kaki steklenici vodke najlažje pozabiti na to, da boš prej ali slej moral nazaj v domače stanovanje, ki je še najbolj podobno velemestni železniški postaji. In ko niti ne veš, ali boš sploh lahko kam legel. Še posebno zanimivo je bilo ob jutrih, ko sva si pot proti kopalnici utirala med na tleh spečimi sostanovalci, nahrbtniki in razmetanimi osebnimi stvarmi popotnikov in domačih. Ker je bila kopalnica ena sama, se je hitro naredila vrsta mencajočih pred tistimi tremi kvadrati, kjer smo se včasih hkrati gnetli po dva ali trije, da ne omenjam še psa, ki je imel tam svojo rezidenco. Včasih se mi je res zdelo, kot da sva se znašla na »štacjonu«.Urejeno velemesto