Po končanem žonglerskem dnevu smo bili z drugimi prostovoljci povabljeni na kosilo k Džekijevi družini. Šli smo mimo otroškega igrišča, polnega smeti in kokoši po povsem uničeni cesti, polni velikih lukenj in gore smeti. Na nekaterih delih je bila ulica tako zatlačena s smetmi, da smo hodili po njih. Njegova hiša, zgrajena v nekaj mesecih, je tako gostila kar devet prostovoljcev iz Slovenije, Francije, Nemčije, Latvije, Nemčije in Estonije. Gostoljubnost Romov je opaziti na vsakem koraku, a najbolj pristna je, ko kakšen domačin povabi popotnika k sebi domov. V predprostoru je bila zamrzovalna skrinja, motor, jedilni pribor in lonci za pripravljanje jedi, pipa z vodo. Temu je sledil prostor, ki ga ga uporabljajo kot spalnico, jedilnico in dnevno sobo. O zasebnosti ni ne duha ne sluha. V sobi je bil ogromen televizor, ki je bil neprestano vključen na kanal televizijske postaje Šutel in kjer se je ves popoldan vrtela glasba po željah. Poleg Šutela je mogoče spremljati še televizijsko postajo Btr. To sta edini postaji, ki sta v romskem jeziku. Na steni so viseli ogromna slika Niagarskih slapov, umetno cvetje in plišaste igračke. Otroci se niso menili za naš obisk in so se veselo igrali naprej v blatu, smeteh. Na mizo so postavili ocvrta jajca, solato, konzervo s tuno. Gostje, možje in starejše osebe so lahko začeli jesti, medtem ko ženske z druge strani prostora opazovale, skrbele za otroke. Njihov čas obroka bo prišel takrat, ko bodo postregle s kavo in pomile umazano posodo.