»Na njivi smo največkrat plele dekla, gospodinja in jaz. Gospodinja je, sem in tja, šla domov, k otrokom, v zemlji pa je pustila klinček, da se je vedelo, do kod smo že oplele. A tisti trenutek, ko je izginila za bregom, se je dekla ulegla za grmovje, meni pa je ukazala, naj klinček premaknem malo nazaj. Istočasno pa sem morala špegati, kdaj se bo gospodinja vrnila. A to še ni bilo vse. Naj povem, da je gospodar po navadi šel k maši zjutraj. Takrat me je dekla nagnala k stari materi, da sem jo vprašala, ali lahko ocvreva jajca. Vendar je bila ta vljudnost le izgovor, da sva lahko pripravile tudi tista jajca, ki jih je Franca čez teden pokradla iz gnezd. Kdaj drugič, ko ji ni bilo kaj prav, me je pa kar oklofutala.«