Vsaka osnovna šola naj bi imela načrt varnih poti. Ta načrt je karta, ki je tudi v interaktivni obliki, na njej so označena nevarna mesta na poti v šolo. Vsaka nevarna točka je tudi podrobneje opisana. Karta je namenjena staršem, ki naprej poučijo otroke. »Starše učimo, da je varna pot lahko tudi dvakrat ali trikrat daljša od najkrajše, ki pa je lahko zelo nevarna,« je razložil Milkovič. Starši se na svet večinoma obračajo pisno ali telefonsko, da bi uredili stanje v prometu, da bi zmanjšali nevarnost na določenih mestih. Vse se da z umiritvijo prometa, s preventivnimi radarji in podobno. Predloge dajo upravi, da jih potem ureja naprej. »Zelo pomembno je delo mentorja, to je po navadi učitelj tehnične vzgoje na šoli. Prometna vzgoja je integrirana v učni proces, kar je po mojem mnenju slabo, ampak tako je. Predlagali smo, da bi bila prometna vzgoja samostojni predmet, tako kot gospodinjstvo. Zdi se nam namreč, da je znanje o tem, kako se vesti v prometu, vsaj tako pomembno, kakor ocvreti jajce.«