Tam se je sprožila moja nova ura. Zaživel sem v Jenarjevi hiši tik pod goro Velogoro, nad katero so se spreletavali galebi in krokarji, ob kaminu z gradelo, podnevi s soncem tik nad glavo in ponoči z luno, ki je visela nad streho, in s petrolejko na mizi, kajti elektrike še ni bilo ... Jenar me je podnevi vozil s čolnom okrog otoka, da sem si nalovil rib, ki jih je bilo obilo, ob dopoldnevih sem mu asistiral na čolnu, ko je vozil turiste v Modro špiljo, kajti prav on je bil takrat barkarijol za špiljo, popoldne mi je njegova sestra Matija Jončić v Mezoportu skuhala kavo in ocvrla jajca, Vela Anka mi je dala mrzlo pivo iz plinskega hladilnika in zvečer Srečko Tomić in Jerina bevande in travarice v tedaj edini gostilni v Poratu. Kadar sem šel peš čez otok, sem se ustavil pri Dini in Milošu Simiću v Polju in spil (še en) žmul črnega plavca in lahko sem potegnil za vrv zvona v cerkvici Svetega Silvestra, tako da je zazvonil samo meni samemu. Ob večerih, ko se je sonce spustilo nad Svetac, čudežni otok v mrču, še bolj na obzorju in še bolj sam kot Biševo, sta moja soseda v Veligori, barbe Šime Bogdanović in Andrija Foretić, zapela po dalmatinsko in po komiško in teti Nina in Andjelka sta mi dali za domov cel pladenj svežih breskev. Pri njih sem se učil, da "se sa ribom treba oznojiti", ko se peče na gradeli, in kuhati brodet in lešo.