V Murcii je Dragič na začetku malce trpel tudi zaradi domotožja, precej težav pa je imel s sporazumevanjem z domačini. Španci pač niso ravno znani kot poligloti, zato jim je tudi angleški jezik večinoma španska vas. »Na začetku je vse skupaj na trenutke delovalo prav smešno. V restavraciji sem se na primer najlažje sporazumeval tako, da sem pač pokazal hrano od nekoga pri sosednji mizi in povedal, naj mi prinesejo enako. Nato sem nekaj časa naokoli hodil s slovarjem, po kakem mesecu in pol pa sem že toliko obvladal španščino, da vsaj z osnovnim sporazumevanjem ni bilo težav. Danes je vse skupaj že precej drugače, včasih pomešam le še kakšne sklone in čas, zato bom šel ob povratku le še na krajši nadaljevalni tečaj,« pravi 21-letni organizator igre, ki je ob prihodu v Španijo tudi na košarkarskem igrišču naletel na drugačne razmere, kot jih je bil vajen doma: »S soigralci se nismo družili toliko, kot je bila to navada pri nas, saj se tam držijo bolj zase. Od vseh mi je daleč najbolj pomagal francoski veteran Stephane Risacher, sploh na začetku, ko mi je bilo najtežje. Drugače pa je tudi kakovostni preskok velik, saj je španska liga mnogo močnejša od lige NLB. Že pritisk je neprimerno večji, na tekmah se večinoma zbere okrog 10.000 gledalcev, klubi in liga so precej bolje organizirani, na finančnem področju ni nobene primerjave...«