Silvia Kerim trenutno ne odpira vrat. Piše namreč biografijo znamenite romunske kostumografinje in za obiske nima časa. Celo njen maček in pes, vajena pozornosti, ljubosumno pogledujeta proti pisalni mizi, polni časopisnega papirja, od koder pisateljica ne odmakne oči. Razen tokrat ko je moj obisk sprejela zadržano, toda vljudno. Postanku v kuhinji, kjer je postregla s kavo, je sledil obvezen ritual: vodeni obisk dnevne sobe, nato spalnice, nakar sva po hodniku okoli majčkenega dvorišča, patia, končala spet v kuhinji. »Nova je samo televizija, vse ostalo je tako, kot je bilo še pri starših,« je dodala, za vsak primer, če bi tega sam ne opazil. Od nekod je prilomastil zavaljen maček in se leno namestil v mojem naročju. Gospa Kerim se je nasmehnila: »Vidi se, da jih imate radi, to živali čutijo.« Spustila je pogled in začela svojo zgodbo.