Drakula mu je pravil »afrodiziak jaza«. Za pesnika Paula Verlaina je bil »kanček blaženosti«, mnogim strup, drugim arcnija; van Goghu, Manetu, Maupassantu, Toulouse-Lautrecu, Picassu… Rimbaudu, Wildu ali Hemingwayu pa muza, zelena naslada. Absint je alkoholni zvarek iz 18. stoletja, izmislek dr. Pierra Ordinaira, ki je pred francosko revolucijo utekel v Couvet, zahodnošvicarsko vas. Tam je leta 1792 namešal zeleni napitek, ki je takrat služil več namenom: jemali so ga kot eliksir ali zeliščno krepčilo, tinkturo za želodčne grenkobe ali odganjanje slabega zadaha. Da je absint kmalu postal najbolj priljubljen aperitiv, so zakuhali francoski vojaki med kolonialističnimi podvigi v severni Afriki, kjer so ga (na primer v Alžiriji) pili kot zdravilo proti malariji. Po vrnitvi v domovino je žganica iz pelina (in še marsičesa) postala obvezen ritual pariških gospodov. Leta 1874 so ga popili sedemsto tisoč litrov, na prelomu stoletja pa se je poraba povečala na šestintrideset milijonov litrov. Ne čudi, da so točaji uvedli t.i. zelene urice, čas med peto in sedmo popoldan, ko so absint obredno pripravljali in srebali (kot Japonci čaj).