Čas se v teh krajih meri v drugih vatlih. Hitenja ni, čas za druženje in kupico se navkljub kopici nedokončanih kmetskih opravil vedno najde. Če ne podnevi, pa zvečer. Kot v takih krajih to gre, ima vsako večje 'selo' dva osnovna punkta družabnosti. Cerkev in oštarijo. Prvo gre z roko v roki z drugim. Druženje po nedeljski maši je obvezen ritual vsakega pravega pripadnika okraja, ki se na obvezno nedeljsko pridigo z bližnjih goric odpravi tudi peš. Navada izvira še iz časov, ko ceste niso bile asfaltirane in so bile za vsak obisk sosednjega griča potrebne predpriprave. Čas za izmenjavo mnenj in lokalnih novic. Pravi štimung pa je vselej zvečer ob koncu tedna. Staro in pa predvsem mlado se zbere v gostilni. Razlog za proslavljanje se najde vedno, tokrat je bila v Cirkulanah to bleščeča zmaga lokalnega nogometnega kluba Varež, ki je raztrgal tisti dan gostujoče nogometaše iz Apač. Fantje in dekleta so osvojene točke v medobčinski ligi vzeli skrajno resno. Glasba, ki je bučala iz gostilne, se je razlegala po vsej vasi in kot jutranji zvon k maši narod klicala k popivanju, ki je sledilo. Glasbeni izbor ni presenečal, šlo je predvsem za lahkotnejše tun tunc melodije venčka največjih novodobnih slovenskih stihoklepcev, Vilija in pa Zlatka, internacionalni abmient pa so pričarali šlagerji hrvaških obmorskih galebov in ustaško navdahnjenega selo-tejp megazvezdnika Tomphsona. Litri Haložana so na mizo padali s tako silovito frekvenco, da sta jo kar dve krčmarici komaj dohajali. Cena pijače je vsekakor prijetno presenetila, saj za deci belega odštejete le borih osemdeset slovenskih. Pa še to naj bi bilo po mnenju navzočih predrago, saj se cene na prostem haloškem trgu gibljejo okoli tristo tolarjev po litru kakovostnega belca. Vendar je prava stvar šele sledila. Ko se je iz deročega ozvočenja razlegla legendarna Avsenikova Golica, se je nekaterim posameznikom preprosto skegljalo. Skakanju po mizah in stolih niso kraja naredile niti najostrejše krčmaričine grožnje po vložitvi veta na nadaljnje predvajanje glasbe. Pubeci so preprosto slekli majice, stopili na stole in se družno objeli v stilu 'evo, tu imaš, te pa daj'! Omeniti pa velja še posebno vrsto družabne igre, metanje kozarcev in praznih steklenic čez celo oštarijo. Smisel igre je, da tisti, ki steklovine ne ujame, plača rundo. Razumljivo je, da se okoli enajste zvečer tal pod nogami ni več čutilo, pa ne zaradi količine popitega vina, temveč stekla, ki je prekrivalo pod. »Varež, Varež!« je grmelo iz ducata grl zariplih obrazov, ki so odgovarjali na vprašanje vodje navijaške skupine: »Ko je najbolji?« Ve se, kdo. Kaj si nor.