En dan sem zašla na precej impresivno plažo lastnika prestižnega pariškega nočnega kluba - restavracije les Baines Dusch, kjer sem bila dogovorjena s svojimi pariškimi znanci, ko je, še preden sem se namestila na oblazinjenem ležalniku, ne da bi me vprašal za dovoljenje, prisedel tip, suvereno primaknil svoj ležalnik, in se samovšečno zarežal. Kaj bom spila? Nič. Nekaj že. Tu sem zato, da razvajam lepa dekleta. Potem imaš precej dela, sem pomignila na čudovito lepa telesa mladenk na plaži, ki so z neprikrito samovšečnostjo razkazovala svoje drage podpisane bikinke, negovano polt in telesa brez grama maščobe. Pomignile so natakarju, ki je pribrzel s šampanjcem na ledu in s kozarci, in nato so nazdravljale, se smehljale, si mazilile svoja telesca in se pretegovale na oblazinjenih ležalnikih. Ah, kokoši, je prhnil. Bil je tip, ki je prej zbujal odpor, celo gnus, njegovi prsti so bili popackani s strjeno krvjo in umazanijo, vsakih nekaj minut si je snel kapo s ščitnikom, pogladil gladko lobanjo, vmes sočno preklinjal v vseh romanskih jezikih, kot bi ga kaj strašno bolelo, prestavljal svoj ležalnik in se pri tem krivil in šepal kot notredamski zvonar. Ekscentrik pač, sem pomislila, ko si je na razpeto srajco oblekel pomečkan blazer in ga potem spet slekel, si razpel srajco in jo slekel. Danes zjutraj je imel prometno nesrečo. Trije avti popolnoma uničeni, ferrari, mercedes. Nobenemu nič. Le njegove noge so polomljene in ves je opraskan, in potem mi je začel razkazovati prav vse rane na svojem telesu, vmes govoril nerazumljive stvari, iz žepov vlekel nenavadne pripomočke, vizitke, kondome, zavojčke s skrivnostno vsebino, pasove, in cel kup smeti ... se praskal, brskal in iskal kdo ve kaj. Pravijo mi Mr. Pig, je rekel, ker jem kot svinja, je rekel samovšečno, ko si je malomarno spet zbasal pol trikotnega sendviča v slinasta usta in so kosci mocarele in paradižnika popadali na tla na obleko, malomarno jih je frcnil, da so pristali na moji obleki, in jih nato s tisto okrvavljeno roko poskušal pomesti z mene, da jih je na koncu razmazal v očiten madež. Sicer je didžej, najboljši na tem koncu, se je pohvalil. Rolal sem na Ibizi, v pariškem Buda baru, zdaj rolam v Les Bains Douches, v klubu, ki je še pred leti veljal za najbolj vroče zbirališče drznih in bogatih. Včeraj smo imeli tu parti, bil je sin Catherine Daneuve, kasneje je prišel Cassel, pa tista bitch, Ivana Trump ... In - kaj jemlješ, sem rekla, ko si je že četrtič oblekel in slekel srajco. Pogledal me je z zastekljenimi očmi. Nič, baby. Če bi vsakič, ko rolam, kaj vzel, me ne bi bilo več. Fuckin' job. Fuckin' life. But I like it. Spijem liter šampanjca in vrtim. V vsakem mestu imam ljubico. Nezahtevne punce. Zjutraj skadim džoint, da zaspim. Nisem več za te stvari. Najboljši didžej sem, lahko pojebem Davida Moralesa, vse. In spet zaklel. V naslednjih petih minutah mi je pojasnil naporno seksualno življenje didžeja, dokler se niso na mivki prikazali moji pariški znanci in je tip še enkrat zaklel, odšepal na pomol, vmes pomignil natakarju in nam naročil pijačo, sebi šampanjec na ledu in tri maserke, ki so se naslednjo uro temeljito ukvarjale z njegovim zdelanim telesom. Mathias, sicer asistent direktorja fotografije Ozonovega Bazena (Swimming Pool) v tekmovalnem programu, in Raphael, mladi francoski režiser, ki je pravkar dokončal svoj nizkoproračunski prvenec, sta bila pod vtisom včerajšnje noči, galapremiere v filmski palači. Svoj, sicer ležerni imidž sta prilagodila do te mere, da sta si nadela obleke, a so jima pred vhodom nataknili obvezne metuljčke. Pravzaprav je zabavno, je rekel Raphael, treba je videti to norijo, vsaj enkrat v življenju, vendar si, če sem iskren, niti ne želim, da bi bil moj film predstavljen tu. Najbrž niti ne bo, ga je podražil kolega. Najbrž res ne, je zazehal in se zleknil po mivki. Ampak vseeno ne bi hotel. Zajeban svet. Ni mi všeč. Potem se je obrnil h kolegu, mu pomežiknil in rekel, kaj bomo nocoj?