v Peenemündu, temveč v tovarni Volkswagen v Fallerlebnu, in sicer je serijska proizvodnja tam tekla že od septembra 1943. Prve od 50 tisoč letečih bomb, kolikor jih je bilo v načrtu, naj bi padle na London že decembra 1943. Načrt za izstreljevanje je bil tak: vsaki dve uri pred svitanjem naj bi izstrelili 200 bomb, opoldne bi sledila serija 100 bomb, zvečer pa bi izstrelili še preostale bombe, pripravljene za tisti dan. Toda načrt se ni uresničil. Letalski napad na Peenemünde Nemcev ni tako zelo presenetil, saj so že večkrat sprožili alarm zaradi bližajočih se britanskih letal. Ker je obstjala nevarnost, da se bodo napadi nadaljevali, so se Nemci še isti dan odločili, da bodo razselili strokovno osebje po otoku. Britanski vojaški strokovnjaki se nikakor niso mogli zediniti o tem, ali so nemške rakete primerne za serijsko proizvodnjo. Precej jih je trdilo, da Nemci za pogon uporabljajo trdo gorivo, ki se zelo segreje, zato naj bi bil oklep rakete iz debelega jekla, ki vzdrži visoke temperature. To še poveča težo izstrelka in otežuje njegovo vodljivost, zaradi česar je neprimeren za serijsko proizvodnjo, so bili prepričani nekateri. Vendar se je izkazalo, da rakete, ki jih preizkušajo Nemci, delujejo čisto drugače. Uporabljali so namreč tekoče gorivo (mešanico alkohola in tekočega kisika), pri čemer je prihajalo do resničnega izgorevanja le v ločeni izgorevalni komori. Zaradi tega je bila raketa precej lažja. Britanska vlada je tako prepoznala ali vsaj slutila nevarnost, ki grozi njenim mestom. Njeni strokovnjaki so izračunali, da bi lahko v gosto naseljenih mestnih predelih ena sama bomba pobila tudi do 4000 prebivalcev. Ker takrat še niso vedeli, kako bi uspešno preprečili to nevarnost, so naredili načrt za delno evakuacijo; po njem naj bi na začetku napadov London zapustilo vsak dan najmanj 10 tisoč otrok. Podobne evakuacijske načrte so kasneje naredili še za Portmouth in Southampton, saj so iz različnih virov dobivali vesti o gradnji nemških izstrelišč na severni francoski obali, predvsem v okolici Calaisa. Kaj se v resnici dogaja na francoski obali, je zaveznikom povedal Michel Hollard, trgovski zastopnik iz Pariza: »Od nekega železniškega inženirja, ki je delal v moji obveščevalni mreži, sem izvedel, da so začeli v okolici Rouena graditi čudne objekte. Odpravil sem se v Rouen in slišal, da je pri gradnji teh objektov zaposlenih na sto-