Toliko o ozračju, ki je nedvomno najbolj pomemben del odličnega počutja glasbenikov. O tem sem popolnoma prepričan, saj sem si ravno v Rudolstadtu ogledal nekaj najboljših nastopov glasbenikov, ki sem jih prej videl v slabši izdaji. To v prvi vrsti velja za zimbabvejskega pevca, kitarista, skladatelja in tudi igralca Oliverja Mtukudzija, ki se je vrnil na stara pota slave, ki traja že 23 let. To mu je uspelo z razširjeno električno zasedbo, ki s trdo ritmiko ustvarja bolj plesno podlago za njegovo petje, ki je zdaj spet bolj prešerno in svobodno. Drug takšen primer je Lenine, ki mu je sicer lanski nastop na Womexu odprl pot v Evropo, a je bil vendar njegov nastop tokrat še bolj udaren. Po duši nedvomno rocker, a skupina v standardno rock formo vpleta številne brazilske stile, nekaj originalov doda še DJ, poleg tega pa je Lenine kot pevec in izvajalec zelo privlačen v izdelanem in samozavestnem nastopu, kar je sicer značilnost brazilskih zvezdnikov. Poleg številnih zanimivih folklornih skupin, ki nastopajo predvsem na mestnem trgu in v mestni hiši in so ostanki festivala še iz vzhodnonemškega obdobja, ko je bil namenjen predvsem folklori, festivalska ekipa vsako leto splete rdečo nit in nanjo pripne še instrument. Rdeča nit je namenjena različnim krajem po vsem svetu, letos je bila na vrsti Anglija, nanjo pripet instrument pa je bil glas. Predstavitev angleških godb bi bila imenitna, če bi se organizatorju posrečil velik met, namreč nastop Asian Dub Foundation, pa je bil na račun večjega zanimanja zanje v Franciji odpovedan. Na to smo hitro pozabili ob dveh izvrstnih nastopih. Najprej je presenetila Eliza Carthy iz znane glasbene družine Carthy, ki je povsem upravičila hvalospeve, ki jih na vsakem koraku pojejo angleški mediji. Res je odlična mlada pevka modernega videza, ki kliče mladi rod, naj se ji pridruži, ob tem še odlična violinistka in v triu z dvema harmonikarjema deluje prepričljivo. Glasba od pesmi do pesmi presega angleško folk zasanjanost tipa starih Pentagle. Potem pa so mesto vsaj za deset centimetrov nadmorske višine povzdignili The Bollywood Brass Band, nova velika zanimiva evropska brass zasedba. Če za primerjavo vzamemo Schäl Sick Brass Band ali Kočani orkestar, potem je atribut Angležev poleg odličnega igranja še do skrajnosti žurantski (plesni) nastop, repertoar, ki obuja tradicijo indijske filmske glasbe in ga začini z največjimi uspešnicami Nusrata Fateha Alija Khana, ter instrumentacija, kjer je poudarjen ritem (štirje tolkalci) in v glavni vlogi nepogrešljivi azijski boben dhol, na katerega tolče eden izmed številnih mojstrov skupine Dhol Foundation. Glas kot vodilni inštrument je bil izpostavljen na dva načina: najprej v nastopih vokalnih skupin z vseh delov sveta in v projektu Global Vocal Meeting, ki je sicer projekt festivala Stimmen (glasovi) v Lörrachu, a so ga prevzeli tudi drugi festivali. Skupni program so tako ponudili Corin Curschellas iz Švice, Abdoulaye Diabate iz Mailja, Rinde Eckert iz ZDA, Mitsou (bivša pevka Andodrom) iz Madžarske, kvartet indijske pevke Sudhe Ragunathan in malgaški vokalni trio Senge. Užitek je bilo videti, kako so se glasbeniki med seboj ujeli in kako z enakim zanosom prepevajo svoje ali tuje napeve in se ob tem prav zabavajo. No, to je bil eden izmed nastopov, ki mu občinstvo ni pustilo, da bi se končal. Festival ne bi v imenu imel besede Folk, če pretežni del programa vendarle ne bi bil posvečen folk skupinam in izvajalcem. Ravno zaradi te posebnosti je obisk Rudolstadta še posebno dragocen, ker nikjer drugje (razen morda v Skandinaviji) ne nastopi toliko dobrih evropskih folkerjev. Rudolstadt je tudi eden izmed velikih, ki je v minulih letih vabil tudi slovenske skupine. Zadnji slovenski nastop si lasti skupina Orlek. Letos smo tako videli vsaj štiri odlične evropske zadeve (če ne štejem angleških nastopov). Med bolj izkušene, a še vedno mlade, spada Annbjorg Lien, vodilna oseba na norveškem folk prizorišču. Zelo privlačna violinistka, igra pa tudi na nyckel harfo, je že v modernih vodah, kjer se tradicija oplaja z elektroniko. Annbjorg Lien to počne rahločutno, brez pretiravanja in brez želje, da bi ugajala za vsako ceno. Morda je njena glasba vendarle za malenkost prehladna, a njenemu nastopu ni moč ugovarjati. Veliko bolj vroča, kaj vroča, to je pravi danski vrelec, sta duet Haugard & Hoirup, kitarist in violinist, glasbeno rojena na EBU festivalu v Portorožu. Haugard skrbi za ritem, Hoirup pa je violinski virtuoz, ki leti nad zeleno Dansko kot najlepše žvrgoleči ptič. Tehnika klasično izurjenega violinista in idejna odprtost mu omogočata številne improvizacije, ki jih vpleta med melodične danske, včasih pa tudi irske napeve. Tudi o Suzani Seivane boste še slišali. Je mlada glasbenica, ki igra na dude in ima tudi odlično skupino akustikov iz Galicije, ki jo temperamentno spremlja in ustvarja zelo dinamičen nastop. Še najbolj pa so presenetili mladi Poljaki Kapela Ze Wsi Warszawa (štiri dekleta na godalih in z vokali in dva fanta na tolkalih v ozadju), ki igrajo plesni, trans folk, akustično različico.