Prejšnjo sredo se je del te »prekmurske literature« po dolgem času sestal pri Matušu (avtomehaniku Gajašu iz Petelinjega zajtrka ). Feri, ki je bil takoj za to, da se obudi tradicija izpred let, je prevzel kuharsko lento, zapeljala sva se do trgovine, potem pa še do njegovega velikega vrta po začimbe in bučke. Razlagal mi je, da smo se podnebno že davno spremenili v Sredozemlje (no, nekaj v tem smislu), zato na njegovem ogradu uspeva vse, kar raste od Indije do Evrope. Malo me je bilo sram, ker polovice tistega, kar mi je razkazoval, nisem poznal ne po videzu ne po imenu, še bolj pa sem se čudil, da se je tak antikmet v enem samem letu spremenil v zadrto ponosnega vrtičkarja.