(Nadaljevanje) prihaja, če nadaljujemo diskusijo po tej poti. Dejstvo je, da sem se jaz tudi zelo laično stalno spraševal te dni, ko sem poslušal tožnike kandidata, gospoda Masleše, pravzaprav zakaj se ostali sodniki, menda sta bila tudi gospod Zobec in gospod Štravs, pa tudi gospod Šorli v tistem času, zelo vpleteni v sodnem aparatu, bili so sodniki in so bili seznanjeni s tem, kar danes očitajo, niso oglasili takrat. In če je bil kdaj čas za oporekati ravnanju ne samo JLA, ampak tudi molk, v katerem je bilo to ravnanje potem zavito, mislim, da primeren čas je bil takrat. To se ni zgodilo in, oprostite, ampak se mi zdi precej za lase privlečeno to omenjati in s tem mahati danes. Žal, dogajalo se je to, kar je bilo pričakovano, pa jaz zaradi tega ne obtožujem opozicije, vi delate pač delo, opravljate delo, za katero ste pravzaprav tudi imenovani. Ste opozicija in skušate izrabiti vsako priložnost za to, da se dokaže neprimerno ravnanje pozicije, koalicije. In gospod Masleša je tu padel brez nobene posebne krivde. Mislim, da se vsi zavedamo in da se bo končno tudi javnost o tem zavedala, da je on samo motiv, povod za nov kulturni boj v Državnem zboru, za novo polarizacijo, ki je izrazito politična, za novo politizacijo, pa nimam nič proti temu, to je vaša legitimna pravica. Ampak vsakič, ko se pojavi kandidat za funkcijo, ki je pač po naravi nepolitična in ki ne sodi v našo sfero oblasti, torej ni del zakonodajne oblasti, ki ji mi pripadamo, vam je dana možnost, da zadevo spolitizirate do skrajnosti. In to se dogaja tudi ob primeru Masleše. Mislim, da izvirni greh ni niti v opoziciji niti v koaliciji, niti v gospodu Masleši. Ampak izvirni greh je v tem čudnem ostanku skupščinske logike, ki še vlada v našem Državnem zboru in ki jo pravzaprav legitimira, utemeljuje tudi naša ustava. Vem, da je materija zelo zapletena in bi morali tu najti čim širše soglasje, tako politike kot javnosti, za to, da bi se spopadli s tem reliktom bivšega sistema. In to je ta stalna ingerenca zakonodajne veje v sodno vejo oblasti. Odločamo, tako kot odločamo, po mojem ne zelo legitimno, kot smo odločali o programskih svetih javnih medijev, zdaj odločamo o imenovanju predsednika Vrhovnega sodišča, ki naj bi bilo, vsaj v nekaterih drugih demokratičnih državah tako je, domena avtonomije sodne veje oblasti. Mi imamo tu pač možnost, da se kot politiki izjasnimo in da vplivamo na to ali katerokoli kandidaturo. To možnost nam daje ustava. Meni se zdi, da bi bil skrajni čas za resno razpravo o dejanski delitvi vseh treh vej oblasti. In mislim, da to, kar se dogaja ob primeru Masleše, ponovno dokazuje, da je skoraj nemogoče, da bi šla kandidatura slehernega kandidata, če ni pogodu