meniti, da je bilo partizanstvo svetla stran naše zgodovine in lahko smo ponosni na naše očete in matere, ki so zmogli toliko moči in poguma ter v boju z veliko močnejšim nasprotnikom zmagali in ohranili slovenstvo. Prav tako je jasno, kdo je sodeloval z okupatorjem in kdo je zlorabil partizanstvo za socialistično revolucijo. Vendar pa otroci ne moremo biti odgovorni za početje svojih staršev, naj bo dobro ali slabo. V govoru ste poudarili, da je naša dolžnost, da vsak po svojih močeh preseže delitve in pripomore k spravi. Je po vašem mnenju sprava sploh mogoča? Poglejte, kako so očetje EZ pred 50 leti, torej le nekaj let po drugi svetovni vojni, zmogli preseči zgodovinska nasprotja in začeli graditi Evropo miru in sožitja, jugoslovanska in slovenska politika pa sta temeljili na razdvajanju ljudi. Na vsaki proslavi so upravičeno poveličevali partizanstvo in obsojali kolaboracijo, vendar pa tega ni mogoče početi v nedogled, ker se s tem sovraštvo prenaša z generacije na generacijo. Veličina zmagovalcev ni le v njihovem herojstvu, ampak tudi v odpuščanju in razumevanju njihove vloge in odgovornosti za skupno prihodnost. Slovenija je danes razvita evropska država, je najuspešnejša med novimi članicami ter se po gospodarski in socialni razvitosti uvršča med najboljše članice skupnosti. Nismo uspešni le doma, ampak tudi na tujem. Naši znanstveniki, kulturniki, športniki, gospodarstveniki, tudi naši študentje, pustijo zaznavne sledi odličnosti, kjer koli se pojavijo. Lahko smo ponosni nanje. Zanimivo je, da o njih nikdar ne govorimo kot o rdečih ali črnih, enih ali drugih. So samo naši in tako je prav. Bodimo veseli, da živimo v tako lepi domovini, bodimo ponosni nanjo pa tudi kaj storimo zanjo; ob tem se spomnimo vseh tistih, ki so svoje življenje vtkali v to, kar danes imamo. V SDS ste spravo na simbolični način dosegli ... Naša dolžnost je, da s svojimi dejanji gradimo enotnost slovenskega naroda in preprečimo poskuse vnovične delitve. Jaz sem iz partizanske družine in moja žena tudi, Janševega očeta pa so mobilizirali domobranci in tako je pristal na drugi strani. Toda midva sva prijatelja in v Slovenski demokratski stranki je takšnih primerov še več. V Sloveniji je ta čas aktualna predvsem zadeva, povezana z nadzorom vladne komisije v Sovi, ki je odkrila vrsto nepravilnosti pri njenem poslovanju. Nekateri pravijo, da so se nepravilnosti v Sovi pojavile predvsem zato, ker še vedno ni pretrgala vezi z nekdanjo SDV. Se s tem strinjate? Kaj ste recimo sami opazili, ko ste bili direktor Varnostno-informativne službe? Ko sem novembra 1990 na povabilo Demosove vlade prevzel mesto načelnika SDV, je bila to velika tajna služba z okrog 600 zaposlenimi. Konflikti z beograjskimi oblastmi so se stopnjevali in jasno je bilo, da mirnega razpleta ne bo. Zato ni bilo preprosto v kratkem času preoblikovati institucije, ki je 45 let delovala na ustaljen način, niti ni bilo mogoče službe razpustiti. Takrat smo, upoštevaje bližajoči se konflikt z JLA, upokojili okrog 200 zaposlenih, kasneje pa so upokojili še približno enako število zaposlenih. SDV smo preoblikovali v Varnostno-informativno službo; dejansko je šlo za sodobno zasnovo, brez »notranjega sektorja«, skratka, nova demokratična tudi Sova, tako kot je bila SDV, le podaljšana roka Drnovškove in Ropove vlade. Kot vidim, se v povezavi z Drnovškom spet pojavljajo isti ljudje kot nekoč. V zvezi s Sovo je mogoče slišati tudi namige, da je obstajala celo posebna skupina, ki naj bi bila od leta 1993 do 2002 prisluškovala stranki SDS in RTV Slovenija. Se vam zdi to mogoče? Je imela Sova takrat tehnične zmogljivosti za to? O tem ne vem ničesar, glede na sposobnosti tehničnega sektorja Sove in njeno očitno instrumentaliziranost pa teh možnosti ne izključujem. Pred dnevi je novoustanovljeni Zavod 25. junij, ki ga vodi Marjan Podobnik, napovedal, da bo, če Hrvaška do takrat, ko bo končala pristopna pogajanja za vstop v EZ, ne bo rešila obmejnih vprašanj s Slovenijo, začel zbirati podpise za referendum o vstopu Hrvaške v EZ. Kakšno je vaše mnenje o tem vprašanju? Podpirate to pobudo? Obmejna vprašanja so vedno v pristojnosti vlad, ne pa civilne družbe. Ljudje imajo vso pravico, da se organizirajo za določen namen in svoje mnenje sporočajo javnosti, vendar pa zato civilna družba ni brez odgovornosti. Te pobude ne podpiram, ker si je Slovenija kot razvita demokratičnavljam, Slovenija ima dovolj trdnih argumentov za resna pogajanja o meji, tudi za arbitražo ali sodišče, in se ji ni treba zatekati k izsiljevanju ali h grožnjam. Po nedavnem sestanku pogajalcev za evropsko ustavno pogodbo v Berlinu se zdi, da je vse manj možnosti, da bo ta kmalu sprejeta. Ustavna pogodba je pomembna novost, saj je prvič v zgodovini EZ nastal dokument, v katerem so združene vse bistvene značilnosti EZ in dosedanjih pogodb. Pogodba poenostavlja in zmanjšuje število pravnih aktov, mnogo jasneje kot doslej razmejuje pristojnosti EZ in držav članic ter povečuje vlogo evropskega parlamenta. Žal pa o ustavni pogodbi, kot je bila predlagana in v mnogih državah že ratificirana, ne bo soglasja. Ker pogodba iz Nice ne ustreza več in ker se težave v razširjeni skupnosti kopičijo, bo do volitev 2009 treba doseči soglasje o novem pravnem temelju EZ. To bo nova pogodba, ki bo vsebovala predvidoma le prvo poglavje predlagane ustavne pogodbe. Če se bomo o tem poenotili, bomo nato morali rešiti še vprašanje drugega dela (listina o temeljnih pravicah EZ) in tretjega dela (politike in delovanje EZ). Skratka, čaka nas naporno pogajanje o vsebini in obliki novih pogodb, nobena od njih pa ne bo imela v svojem nazivu besede »ustavna«. Bistvena novost bo način spreje-