Tudi ponudba amnestije za pripadnike kolaboracionističnih enot septembra 1944 in januarja 1945 s strani osvobodilnega gibanja med slovenskimi domobranci, razen nekaj izjem na Primorskem, ni padla na plodna tla. Ob italijanski kapitulaciji septembra 1943 je še bila priložnost, da bi meščanske stranke napake iz prvih dveh let vojne popravile. Če bi takrat vodstva slovenskih meščanskih strank imela vsaj trohico politične razsodnosti, bi belo gardo pridružila narodnoosvobodilni vojski in pričela borbo proti skupnemu sovražniku. Namesto tega je prišlo do še tesnejšega sodelovanja z nemškim okupatorjem, kakor je bilo prej z italijanskim. Osnovala se je prava, dobro organizirana slovenska vojska, ki je oblekla nemško uniformo in prisegla zvestobo tretjemu rajhu in Hitlerju v boju zoper partizane (OF) in njihove zaveznike. Najbolj tragično je, da je tako do konca vojne tudi ravnala, saj je bratomorno klanje do popolnega iztrebljanja sovražnika proglasila celo za narodno dolžnost. Verjetno je kar precej za lase privlečena teza, da protioefovskemu taboru samo zaradi nasprotovanja generala Leona Rupnika in njegovih sodelavcev vse do začetka maja 1945 ni uspelo odvrniti slovenskega domobranstva od nemškega skrbništva. Tudi duhovnik in pisatelj Fran Saleški Finžgar je obsodil kolaboracijo. V "Letih mojega popotovanja" (1957) je med drugim zapisal: " rajši so sprejeli orožje, obleko in denar od okupatorjev za boj zoper brate Slovence. To je v slovenski zgodovini najbridkejši črni madež, ki ga noben izgovor ne more izbrisati... nerazumljiva in po vesoljnem svetu obsojena je drznost, da sežeš po orožju smrtnega narodnega sovražnika za boj zoper svoje brate. To je bolečina vseh bolečin..."