A kmalu sem se zavedla krute realnosti. Spomnila sem se vseh neprijetnih trenutkov, gluhih tišin in napetih situacij iz časov, ko mi je začelo postajati jasno, da iz najine zveze ne bo nič. Spominjam se mučnega tedna v Pnom Penu, ko tri dni ni spregovoril z mano, in noči, ko sva si v Battambongu (drugem največjem mestu Kampučije) najela sobo v hotelu, o katerem sva v vodniku prebrala, da je "simpatična mešanica dobre hrane, prijaznega osebja in mamljivih, večernih, erotičnih predstav". Igor je bil otročje navdušen nad idejo, saj je menil, da bo to oŽivilo najino seksualno Življenje. Prtljago sva zmetala v sobo, se na hitro oprhala in se odpravila v restavracijo na večerjo. Popolno razočaranje: hrana je bila neokusna, erotična predstava zanič, največje razočaranje pa je sledilo v sobi. "Če je bila predstava zanič, to še ne pomeni, da midva ne smeva seksati," sem hotela biti duhovita. On pa je samo zamrmral: "Pusti me. Utrujen sem," se prevalil na svoj konec postelje, obrnil proti steni in zaspal.