godilo se je približno pred tremi leti, ko smo živeli še v dvosobnem stanovanju. Zaradi prostorske stiske sva si z možem pregradila dnevno sobo z zaveso in od zadaj postavila najino posteljo. Ponavadi smo spredaj na sedežni gledali televizijo in točno se spomnim, mož je bil na nočni izmeni, da sva s sinom, ki je bil takrat star štiri leta, še nekaj gledala po televiziji in mi je tam zaspal. Ker ga nisem hotela buditi, sem ga lepo pokrila, ugasnila televizor in se še sama odpravila spat zadaj v posteljo. Sredi noči pa me naenkrat vrže v zrak, še sama ne vem kakšna sila. Tako sem se ustrašila, da mi je srce noro bilo in sem vsa drgetala. V tistem hipu, ko me je vrglo pokonci, sem se obrnila proti steni in zagledala veliko staro okno, v katerem se je videl odsev, kot da je na drugi strani nekdo šel mimo – ne nekdo, točno sem videla moško postavo in začutila energijo tega človeka; vedela sem, da je to močna konstrukcija telesa in da je nekdo, ki ga poznam. V istem hipu sem se obrnila proti zavesi, ki sem jo zvečer pustila odgrnjeno, da sem imela sina na očeh. In videla strašljiv prizor: moj sin je spal tako skrčeno – zlomljeno, da je glavo imel pod sedežno, samo nogice so še bile na sedežni. Občutek sem imela, da bi ga kmalu zlomilo, v glavico je bil pa tudi čisto rdeč od vse sile, ki je pritiskala nanjo. V trenutku sem se dvignila iz postelje in pobrala pobiča, zraven pa glasno govorila: »Hvala, hvala, stokrat hvala, kdorkoli si,