Z vstopom plesalcev na oder ob koncu filma najprej zaključita s preteklostjo. Platno, na katerem se je odvrtela zgodba njunih desetih let, obrneta proti steni, v gibalno-plesni gesti pa izvedeta še simbolno usmrtitev prejšnjih let. Preteklost je dobila svoje vidno mesto in priznanje, gesta zaključitve določenega obdobja pa tako predstavlja posvetitev sedanjosti. Na izhodišču tega trenutka se začne energičen, neposreden ples, oster, a povezan gib, ki v popolnosti izkazuje njuno razumevanje plesa kot energije in valovanja. Telesi, podvrženi svobodni ekspanziji notranjega občutenja in prostorskega zavzemanja, izražata popolno predanost plesu in nenehnemu gibanju ter ustvarjata intenzivno dinamiko, še poudarjeno, ko trčita drug ob drugega. Njuna intimnost je telesna. Nenasičenost s čustvi in dinamizem teles ter njunih trkov, ustvarja skorajda surovo analizo njunega osebnega in plesnega odnosa, realnost, napolnjeno z golo telesno energijo brez iluzornega slepljenja. Njuno intenzivno, jasno gibanje ne pripoveduje zgodbe, je zgodba sama. Je gibanje, ki traja in išče nove izrazne možnosti, pri čemer gibalna govorica deluje dinamično in živo, je v izvedbi natančna in perfekcionistična, predvsem pa nabita z energijo. Vmesne zamrznitve giba so podoba te energije, njeno žarčenje, pa tudi moment ironije v plesu realnosti.