Zdaj je na most prišel mlajši častnik Hansen. Warmsa je poskušal prepričati, naj se obrnejo proti obali, vendar je dobil odgovor, da bo Morro Castle zmogel pripluti do newyorškega pristanišča. To je Hansena tako razkačilo, da so mu popustili živci. Zavpil je: »Prekleti norec! Do tja je še štirideset milj! Pri priči ustavite ladjo! Ne bomo več dolgo zdržali!« in Warmsa pobil na tla. Warms se je negotovo postavil na noge. Možje so ga spraševali, kaj zdaj. »Spustite sidro!« je naposled ukazal. Mornarji, ki s tem niso imeli izkušenj, so z veliko težavo spustili sidro. Neuspešno. Morro Castle je bil takrat kakih deset kilometrov oddaljen od obale pri Sea Girtu. Ura je bila že skoraj tri zjutraj. Po hodnikih je mrgolelo potnikov, ki jih je smrad po zažganem vrgel iz spanja. Vendar posadka še vedno ni dobila nobenega uradnega obvestila o dogajanju, kaj šele ukaza, da je treba potnike spraviti v rešilne čolne. Ogenj se je z neverjetno naglico širil po ladji. Naposled so z mostu začeli prihajati ukazi, vendar so bili tako zmedeni, da je marsikateri potnik ostal v kabini in zgorel. Člani posadke se v glavnem niso zmenili za njihove krike, ampak so bežali na krov in skakali v morje, da bi si rešili življenje. Ob 3.13 je Rogers s svojim radiom ujel klic ladje Andrea Luckenbach, ki je neko obrežno postajo spraševala, ali kaj vedo o ladji, ki gori