Voznikov delovni prostor je udoben in ne utruja niti pri cestni, niti pri terenski vožnji. Armaturni plošči je težko določiti poreklo, je pa takšna, kot bi jo zasnovali onstran Luže, naredili na Daljnem vzhodu in izpilili pri Oplu. Žal je kljub zelo lepo urejeni in obloženi notranjosti, nekoliko preveč oglata in obložena z nekoliko preveč ceneno plastiko. Nekaj vaje zahtevajo tudi stranska stikala za vklop luči in brisalnikov, toda frontera se vozniku zlahka prilkupi z odličnim v usnje oblečenim trikrakim volanskim obročem in dobro založenostjo z opremo. Ko je govora o opremi, je potrebno omeniti elektriko za nastavitev bočnih ogledal (ne pa tudi za pogon stranskih stekel), volan z obveznim servoojačevalnikom, ogrevana prednja sedeža in nekateri drugi drobni dodatki.. Ko se frontera zapelje na brezpotje, si obriše šminko in postane pravi terenec. Zlahka premaguje tudi težje vzpone za kar je v največji meri zaslužen 2,4- litrski štirivaljnik z močjo 92 kilovatov, ki mu pomaga dobro preračunan petstopenjski ročni menjalnik. Dokler cesta zares ne postane hudo spolzka ali blatna, ni potreb po vključevanju štirikolesnega pogona, kar voznik stori z ročico ob ročici menjalnika, če pa z dodatnim gibom vključi še reduktor, je frontera zares dober plezalec. Pri vožnji po klancih navzdol se mora voznik sicer privaditi, da zavore nimajo dodanega protiblokirnega sistema, da navidezno prijemajo nekoliko premehko, vendar so še vedno dovolj zanesljive. S to frontero se na cesti doseže najvišja hitrost 153 kilometrov na uro, v povprečju cestne in terenske vožnje pa ji je potrebno natočiti dobrih 14 litrov neosvinčenega bencina na sto prevoženih kilometrov.