V Varanasiju se mi vedno znova postavljajo vprašanja o hindujski tradiciji, o kompleksni mitološki domišljiji, ogromnem displeju božanskih podob, elaboriranih obrednih ritualih in razumevanju odnosa življenja in smrti. Varanasi je Indija v malem, kajti vanj vsak dan prihajajo romarji iz vse Indije. V Varanasiju je življenje eno samo javno gledališče, umeščeno v scenografijo večtisočletne kulture. Templji in svetišča, ašrami in palače, ki se raztezajo pet kilometrov vzdolž reke Ganges, so v zgodnji jutranji svetlobi mehko zlati. Kamnite stopnice ghati segajo kot korenine v reko, kamor vabijo tisoče častilcev, da se okopljejo v sveti reki. V ozkih ulicah na vrhu teh stopnic se dogaja nenehna zemeljska drama življenja in smrti, ki jo hindujci imenujejo samsara. Skozi kakofonijo petja iz sikhovske gurudvare, ki se je utapljalo v zvoku zvonca, sem za trenutek slišala milo petje badžanov in zvonjenje v templju, s katerim pri bogu naznaniš svoj prihod. Vse je preglasil žalostni tenor muslimanskega muezina, ki je iz mošeje visoko nad človeškim mravljiščem in sredi indijskega fanatizma razglašal veličino Alaha. Varanasi s pet tisoč templji in svetišči je za marsikoga poslednja postaja v tem življenju in morda prav iz tega izhajata to neverjetno sprejemanje in strpnost med različno verujočimi.