O »post-socializmu« govorim predvsem zavoljo tega, ker bi rad časovno in prostorsko, kolikor se pač to da v krajšem prispevku, lokaliziral, zamejil to, o čemer sem namenjen govoriti. Skušal bom nekako »think and act localy«, pri čemer je localy dojeto ne le kot omejeno, v pomenu kar tako in že vnaprej »lokalno«, pač pa gre za metodični mišljenjski postopek lokalizacije in zamejevanja, ki šele omogoča »misliti konkretno« (lokalno). Še več, iz te – vedno zamejene, kajpada – »konkrecije« pa postane tudi možno postaviti meje tudi vseobjemajočim ideologemom domnevne (bojda celo smiselne in vrhunaravne) »Celote«. To seveda pomeni, da to lokalno moram najprej umestiti in zamejiti. Toda ne v domnevno apriori, in po naravi »obstoječo celoto« kar tako, pač pa v nič več in nič manj kot v ideologijo Celega in celo Enega. Gre potem takem za »to-naše« okolje, ki se – še vedno, čeprav brez kakršne koli resnejše utemeljitve in čedalje bolj potihoma (kar je značilen simptom) – po pomoti ima kar za nekakšen »Kapitalizem«. A s tovrstnimi par excellence ideološkimi demoni »našega časa« in njihovimi nosilci oz. z dnevnimi sanjami ter blodnjami le teh, se tukaj nameravam ukvarjati le toliko, kolikor je to nujno, da bi spregovoril o (post)ideologiji ravno te celote domnevnega »Kapitalizma«. Samo govorjenje ali, še pogosteje, momljanje, o domnevnem Kapitalizmu, v »katerem, da smo« dandanašnji v t. i. Srednji in Vzhodni Evropi, je seveda ena bistvenih sestavin tega, kar imenujem v naslovu kot post-ideologija in postsocializem. To momljanje – sedaj individualizirano, sprivatizirano in celo intimizirano – je namreč natanko tisto, kar je nekoč predstavljal vsakokratni zunanji obredni ritual. Obsežnejšo analitiko »kapitalistične plati« značilnega ritualnega day-dreaminga tukajšnjih podložnikov post-socialistične ideologije, ustreznih strokovnjakov in znanstvenikov, puščam za neko boljšo priložnost. Toda to, kar – vsaj načeloma – že izhodiščno moram postaviti1, je vsebovano predvsem v tem, da – če sploh hočemo razumeti in misliti »današnji Zahod« (ki se mu ta »nova Evropa« še vedno tako slastno »približuje« in se mu bo še dolgo) – je le-to treba zmoči misliti ne več v kategorijah Kapitalizma (Eno, torej Ednina), pač pa bistveno drugače: