Licario je znova obredel levo sobo v Gay-Lussacu. Zarotniki so se razdivjali v Polemose in Belfegorje, a se nenadoma umirili, vseskoz pa krožili nad eno samo in isto točko: Logakonovo zapestje je bilo poklicano, da pokonča Faustov večer. Logakonove oči so bile dobrotne, ampak neizprosne do lepenkastih zajcev in ritajočih gosi s strelskih tarč. Upihoval jim je glave, dokler ni ostal pometen trak zlobnih glodalcev in simbolistično počasnih ptic z obrežnih sipin. Ampak ta abstraktna, simbolična krutost naj bi se pod neupogljivim kazalcem zarotnikov ukrivila v smeri leonardovske anatomije, z vjedkanimi krožci na levem sesku. Vsako drugo noč so zarotniki prihajali po lijaku v sobo na levi in razgibavali svoja povečana mnenja, lom odmeva pa se je sklenil v vedno isti, nezgrešljivi dogovor: Logakon, rojen nezgrešljiv strelec, je bil hkrati tudi izvoljeni, predbivajoči za izpeljavo te izostritve zoper Uničujočega, bolgarskega moloha, ki si jemlje človečke, da bi jih pogrizljal. Logakon je zahteval skrivnost naključnosti, oblak, ki bi mu posredoval ukaz z nespornim znamenjem. Na kar so ponočnjaki odvrnili, da je ni nedvoumnejše, bolj znamenjske skrivnosti, kot je tako prirojeno ostrostrelstvo, ki ga je treba speljati zoper Uničujočega. Logakon pa neomajen: naključnost je izbrala njega, mu povzročala slepoto, razpihovala kri, da se je črna pela po ceveh, ki jih je zleščil hudič. Ampak njegova ostrovidenja tarče so bila mezgovna zavest vidnosti, in prav ta zavest ga je slepila in zavirala, tako ga je izčistila, da mu je rabila za mejo, in tam je obstal. Z neustrašno odločnostjo je Logakon odklonil in odslovil hudobne ponočnjake. A še isto, prvo noč zarotniške odsotnosti je prišla k njemu gospodinja, vsa priliznjena, s sončnico v pozoru, kartezijanska in polnih ust zatolčene gostobesednosti iz ve1likega Le Sageovega obdobja: "Neumnosti, oslarije, cenjeni Logakon," je začela, kot bi ustrelil, "ti si Slovan in zato misliš, da moraš predelati sliko, ki sta ti jo podarili narava in tvoja veščina; misliš, da obstajaš samo takrat, ko zarineš glavo v sliko; tvoja osebnost in osebno razodetje misliš, da sta v luknji, ki jo tvoja sotisse pusti za tabo. Platno pa se tisočkrat obnovi, in edino, kar ostane za tabo, je tvoja neumnost. Zgodovina ni vpisna knjiga neumnosti. Hoteli bi ustvarjati zgodovino z golo pestjo, pohoditi vse, kar se naslika na pot za otip in tvoje ugankarske igre. Ampak glej, prepusti se delovanju svoje umevajoče sle; sploh ne opaziš moje nečakinje, njene osemnajstletnosti keltske mandarine. Poljubkuj, preglej sliko, ne butaj z glavo. Kaj reči ne tajijo tvoji zarotniki; kaj je v tebi nemoči, ko se noč za nočjo družiš z njimi, da razdirate neumnosti in oni hočejo, česar ti ne moreš hoteti, ker se opotekaš med zavestjo in naključnostjo, med prirojenim ostrostrelstvom in vsem tistim, s čimer nekdo zunaj tebe hoče zadeti zajčka, ampak, ojej, ta nesrečni zajček, neumna gos, neumnosti in neumne sence, to bo vedno nerešljivo. Eno samo telo, eno samo spoznanje skrivnosti naravne sle, in izginile bi tiste sence, v katerih ste zakopani s tistim svojim bezniškim vpitjem, pri tem pa ste vsi skupaj navadne Antigone v hlačah, ki psom in krokarjem izmikajo mrhovino. Vem, da od vseh ravno tebe še najbolj mečejo te neumnosti in da nikoli ne boš pogledal za mojo nečakinjo, skrivnost njene rasti je zate manj skrivnostna od naskoka zoper Uničujočega." Polagoma je zaprla vrata, sončnica je pustila nekaj lističev v Logakonovi sobi, in njegova mezgovna zavest je začela terjati lepenkaste zajčke, in vode1ne gosi so priplule mimo z dvignjenim perjem za lažjo vdajo.