Rad bi povedal, da imamo danes to sejo predvsem kot posledico tako imenovane tihe diplomacije, ko se je marsikaj v postopku priprave akta dogajalo, in to samo na slovenski strani, mimo vseh tistih, ki so odgovorni za odločanje o takih aktih. Ignorirana je bila polovica Državnega zbora, predsednik Vlade niti zunanji minister nista informirala poslancev Državnega zbora, niti niso bili informirani predsedniki strank. Ta proces je pač tekel popolnoma drugače kot na Hrvaškem. Tudi v Državnem zboru, že ko se je karkoli zahtevalo, smo imeli kvečjemu kakšno zaprto sejo, če pa se je seja že odprla, pa z izrazito restrikcijo razprave. To se pravi, z rešitvijo, ki je ni v poslovniku, minuto na poslanca. Celo za obrazložitev glasu imamo dve minuti, tu pa za razpravo samo polovico tega. In problem tega je najbrž to, da Vlada pravzaprav ne želi odkrito obelodaniti čisto vseh zadev, ki so vezane na ta arbitražni sporazum. Posledica tega je, da imamo razklano domačo politiko. Posledica tega je, da je razklana tudi slovenska javnost. Pristop neke bolj južne države je bil bistveno drugačen. Tam so uspeli izpeljati postopek skozi svoj sabor, tako da so se lahko kvalitetno pogovorili, kvalitetno uskladili in tudi z ustrezno večino odločali. Mi bomo v vsakem primeru, če se bo ta arbitražni sporazum na referendumu potrdilo, morali odločati z dvema tretjinama, takrat, ko bomo, če drugače ne, odločali o spremembi ustave, kar je napovedalo tudi Ustavno sodišče.