Podobnih primerov, ko je predsednik Državnega zbora na neustaven način ščitil svoje politične somišljenike, šefe, koalicijske partnerje je več. Zahtevo, da bo Državni zbor na izredni seji obravnaval kreditiranje Ultre je realiziral šele v tretjem poskusu, praktično po dveh mesecih. Vsakič se je skliceval na mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki ga ta služba pravzaprav ne more pripraviti dokler točke niso uvrščene v program dela Državnega zbora. Šele potem, ko se zadeva začne obravnavati na seji Državnega zbora, ko je uvrščena na dnevni red, ta služba opozori če je kaj narobe, če obstaja kakšna neskladnost z ustavnim in pravnim redom in potem poslancem prepusti da odločijo, o tem in to tako ali drugače. To se pravi, da upoštevajo ali ne upoštevajo njihovo mnenje. Predsednik je v tem primeru in teh primerih ravnal drugače. V teh primerih on odloča, kako bodo delali poslanci.