V Sloveniji imamo 1021 splošnih oziroma družinskih zdravnikov. Polovica se jih je včeraj in danes zbrala na tradicionalnih 11. Schrottovih dnevih v Ljubljani. Med njimi je, tudi kot predavatelj, prof. dr. Janko Kersnik, zdravnik družinske medicine iz Kranjske Gore ter predstojnik katedre za družinsko medicino na Medicinski fakulteti v Mariboru. Od leta 1966, ko je Janez Schrott prvi končal specializacijo v tedanji Jugoslaviji, imamo specialiste splošne medicine. Zdravnika družinske medicine so si pred približno 30 leti izmislili v ZDA in kakšnih 15 let jih imamo tudi pri nas. Kakšna je pravzaprav razlika?Ne glede na poimenovanje oboji težimo k istemu cilju. Zdravniki v Skandinaviji, na Irskem ali v Veliki Britaniji se imenujejo splošni zdravniki ali zdravniki splošne medicine, v ZDA, Avstraliji ali pri nas pa zdravniki družinske medicine.Zakaj ste prevzeli ameriško poimenovanje?Zaradi vrste, predvsem semantičnih razlogov. Samo primer: nekdo, ki študira medicino, študira splošno medicino, ne pa dentalne medicine. Prav vseeno je, kako svojemu zdravniku rečete. Oba, splošni ali družinski zdravnik, poskušata obravnavati bolnikove probleme v okviru njegovega psihofizičnega stanja, poleg biomedicinskega tudi psihičnega in sociološkega. Del družbenega okolja je tudi družina. Ta pomembno vpliva na razvoj naše osebnosti, na dojemanje in reševanje določenih zdravstvenih težav, ki se pojavijo v kasnejših letih. Samozdravljenja se naučimo v družini, kjer spoznamo, da se glavobol zdravi z aspirinom, lekadolom ali gremo zaradi njega k zdravniku. Pomembno je, kako družina funkcionira, ko je nekdo hudo bolan. Večinoma so zaradi bolezni obremenjene ženske. Študente in specializante vedno opozarjam, naj ne pozabijo na tistega, ki za bolnika skrbi, ker je pogosteje bolj potreben naše pomoči kot bolnik sam. Pri bolniku vemo, za kaj gre, spregledamo pa tistega, ki ne toži zaradi bolečin. Kaj torej lahko naredite v sedmih minutah, kolikor jih ima – po rezultatih raziskave – zdravnik v splošni ambulanti na voljo za bolnika?Zaradi načina plačevanja zdravstvenih storitev in tradicije so stiki usmerjeni v čim bolj racionalno reševanje problema. Ob prvem obisku zdravnika so ljudje zaskrbljeni, zanima jih, kaj jim je in ali je mogoče ozdraveti. Zdravnik jim mora na vse to odgovoriti. Ob upoštevanju psihosocialnih elementov in družine je marsikomu lažje razumeti, zakaj ima težave. Razkrijemo mu vzrok in razlog njegovih težav in dve tretjini bolnikov sta s tem zadovoljni, saj so prišli bolj po pojasnilo kot po ukrepe. Prav na to opozarjamo tudi študente, ki imajo v času študija več stika z bolniki v bolnišnicah, kjer gre za hude, zapletene primere. Pri primarnem zdravstvu je treba zmeraj razmišljati široko, hkrati pa ne smemo izključiti možnosti nevarnega poteka. Naše vodilo ne sme postati strah pred nevarnim. Vam pri tem pomaga, če ste izbrani zdravnik vrsto let, če torej bolnika poznate? Pomaga. Ljudje, ki se poznajo, lažje zastavljajo vprašanja in nanje lažje odgovarjajo. Seveda je včasih to tudi ovira. Kadar na primer bolnica sprašuje zdravnika o kakšnih specialno ženskih težavah, bi si včasih želela žensko sogovornico. V tem primeru poišče pomoč pri moji kolegici. Pri tako imenovani stalnosti naj opozorim tudi na stalnost izvajalca. Človek, ki že dolgo hodi v zdravstveni dom, ve, kako bo prišel tja, in ve, kje bo našel laboratorij. Tako prihrani čas, predvsem pa si olajša stres. Zdravnikom zelo pomaga medicinska dokumentacija in zato si tako želimo, da bi bila vodena sistematično. Osebna stalnost je pomembna za odnos med bolnikom in zdravnikom, medicinska dokumentacija pa olajša delo, skrajša čas obiska in pomaga, da bolnik dobi, kar potrebuje.V Švici plačujejo zdravnike na minute, v blokih po pet minut. Od zadnjih petih minut jim plačajo le 2,5 minute. Zdravnik lahko z bolnikom sedi eno uro. Pri posvetih, ki trajajo več kot 30 minut, mora samo napisati obrazložitev. Tam zdravniki delajo od 7.30 do 19.30. Pri nas pa smo plačani na število kontaktov in zato smo nekakšen tekoči trak.Se vam zdi švicarski model bolj po meri človeka?Najbolje sem se počutil na začetku svojega službovanja, ko zdravniki nismo bili taki administratorji. Vedeli smo, kakšna je naša populacija in kaj moramo zanjo narediti. Ni bilo pritiska kvantitete, ne evidentiranja podrobnosti, ki jih zdaj vpisujemo zato, da nas ob kontroli zaradi napačno zapisanih besed ne bi kaznovali. Mogoče je bil sistem za koga nestimulativen, a vsaka stimulacija prinaša tudi nekaj perverznega. Štetje obiskov prav gotovo ni optimalno. Preobremenjenost zdravnika v zdravstvenem domu je še vedno vprašanje notranje organizacije, kjer vodstvo lahko vpliva na porazdelitev dela. Toda ključno je nekaj povsem drugega. Zdravnik se mora že med študijem zavezati etičnim in moralnim normam poklica. Če si se zavezal delati dobro za bolnike v okviru razpoložljivega sistema in sredstev, ne smeš biti dvoličen. Svojemu otroku ne smeš predpisati zdravila A, drugim pa B. Zdravnikom ves čas dopovedujejo, naj »varčujemo«, hkrati pa zdravstveni politiki zares redko ukinejo kakšno zdravstveno dejavnost, ki je nepotrebna, skoraj nemogoče pa je uvesti kakšno novo, ker je to že »širitev dejavnosti«.Kaj bi ljudje ta hip zelo potrebovali?Zelo potrebna bi bila fizioterapija, še bolj delovna terapija na domu. Bolnik po hudi poškodbi ali možganski kapi potem, ko gre skozi vso rehabilitacijo, pride v svoje stanovanje, kjer mu nihče ne more pokazati, kako naj z eno nogo pride na drug konec stanovanja. Hudo bolni, težki bolniki prihajajo domov, ker bolnišnice niso sanatoriji. Doma pa jih nima kdo negovati. Zdravnik družinske medicine ima le manjšo koordinativno vlogo. In vse ostalo? »Pomoč na domu« pride za dve uri na dan, 22 ur pa človek nima nikogar, ki bi mu zamenjal plenice, dal kozarec vode, hrano... Koristila bi že nekakšna info točka, kjer bi dobili informacije o storitvah, med katerimi je treba nekatere tudi plačati. Zavest, da ni vse zastonj, je pri nas še šibka. Ljudje bi ohranili svoje premoženje, hkrati pa hočejo družbeno podporo. Seveda jo potrebujejo, toda nekaj od tega bo prav gotovo treba plačati, če za to ne bo mreže prostovoljcev. To je velika dilema, ki jo bo družba morala rešiti v najkrajšem času. Združenje zdravnikov družinske medicine bo skušalo pomagati z delovno skupino, ki bo pritegnila centre za socialno delo in občine. Bo pa težko, že zato, ker to ni domena ne ministrstva za zdravje ne ministrstva za delo, težave teh ljudi niso medijsko atraktivne, skupina pa ne tako velika, da bi si od nje obetali korist na volitvah. Zdravniki družinske medicine ste nekakšni indikatorji sprememb v družbi. Opozarjate na problem starajoče se populacije. Kateri pa so še drugi problemi? Opazen je porast psihičnih motenj, za katerimi lahko že tiči tudi bolezen. O tem v zadnjih letih lažje govorimo, pa tudi farmacevtska industrija je našla določena zdravila, ki težave olajšajo. Bolniku velikokrat zadošča, da ve, da tiščanje v prsih ni bolezen srca, ampak ima psihično ozadje. Ko to izve, mu odleže in včasih ni nujna takojšnja medikalizacija.Na drugem mestu pa so poškodbe, ki niso v središču pozornosti, pa bi morale biti. Poškodbe pri mladih zelo vplivajo na njihovo življenje, zmožnost samouresničevanja, odnose in delovno storilnost. Vaša ordinacija je del zdravstvenega doma. Kaj se z njim dogaja, ker vse več zdravnikov odhaja med koncesionarje? Ločiti moramo zdravstveni dom kot neprofitno podjetje in zdravstveni dom kot koncept. Zdravstveni dom kot nosilec koncepta javnega zdravja bi moral skrbeti, da bo prebivalstvo cepljeno, da imajo ljudje dostop do preventivnih storitev. Pregledi, usmerjeni k zgodnjemu odkrivanju raka materničnega vratu, raka danke in debelega črevesa, dojk, odkrivanje srčno-žilnih bolezni, vse to bi moralo biti dostopno vsakomur. Zapletlo pa se je, ker so vsi skrbeli le za obstoj zdravstvenega sistema, nihče pa se ni ukvarjal z dejanskimi potrebami ljudi. Javno zdravstvo kot stroka je odpovedalo. Namesto da bi zaznali potrebe ljudi in načrtovali zdravstveno politiko, samo beležijo, na primer, število obiskov pri zdravniku. Tudi preventivnih programov ne bi imeli, če ne bi tedanji minister Keber pritegnil Jožice Maučec Zakotnik, da sta »vsilila« preventivni program. Javno zdravstvo nima karizmatičnih in glasnih strokovnjakov, ki bi politike, najprej prav politike, prepričali, da je uvedba nekega ukrepa pomembna za vso populacijo. Ker tega ni, se vse dogaja precej sporadično. Nisem nevoščljiv tistemu, ki se bo s tem ukvarjal.Torej zdravstveni dom da ali ne?Težko sem pameten. Ne vidim smisla v razbijanju zdravstvenih domov. Ves svet se združuje zaradi boljše organizacije, lažje izmenjave izkušenj, pri nas pa se izoliramo. V tem res ne vidim napredka. Lahko je koncesionar koristen za posameznika, ker ima malo prijaznejši servis, to pa je tudi vse. Bolniki se vse bolj zavedajo svojih pravic. Je veliko nesporazumov in pritožb?(smeh) Mene je neki Ljubljančan zatožil ministru za zdravje, ker sem medtem, ko je vstopal v ordinacijo, jedel čokolado in ga nisem pozdravil. To je bilo res grdo od mene, od takrat se lepše obnašam in čokolade ne jem več v ordinaciji. Seveda se nesporazumom ni mogoče v celoti izogniti. Nekateri ljudje nismo kompatibilni. Večino teh konfliktov zakuhamo z neprimernimi besedami. Že napačen ton lahko povzroči odkrito ali prikrito nesoglasje. Bolnik, ki prihaja v ordinacijo, ni kriv, da sem zaradi prejšnjega bolnika v nekem drugem filmu. Včasih se res počutim kot igralec, le da se ima igralec čas pripraviti na vlogo. Pri nas tega časa ni, še slabše je, saj ne vem, s katero igro bo vstopil bolnik. Več je bolnikov v enem dnevu, težje je.Ste nejevoljni, če bolnik »ve, kaj potrebuje«? Zaradi zahtev se tu in tam res zaplete, čeprav se trudimo, da bolniku razložimo, kaj ima smisel in kaj ne. Smotrno je narediti kakšno preiskavo tudi samo zato, da bolnika pomirimo, četudi vemo, da bo izvid negativen. Težko vsem ustrežemo. Čeprav se trudimo, je pa vsake toliko časa tudi zdravnik nezadovoljen s posvetom.Zakaj? Včasih si prav razočaran, ker stvari niso šle, kot si si predstavljal. Odnos med zdravnikom in bolnikom mora biti partnerski. Bolnikom že dolgo ne dajemo več zgolj navodil. Ne delamo kot v ZDA, kjer bolnik pride in zahteva, kaj mu morajo narediti, in na srečo tudi nimamo storitvenega sistema kot Francozi ali Nemci, ki obračunavajo storitve – več jih je, bolje je. Bolnik ima pravico do svojih prepričanj, da se ne zdravi, ne jemlje zdravil in gre k alternativcu. Fino pa je, da mi to pove. Nobene koristi ni, če živim v prepričanju, da sem bolniku ustrezno svetoval, on pa gre svojo pot. V Kranjski Gori se srečujete tudi z bolniki iz drugih držav. So kulturne razlike velike?Značilno za ljudi iz dežel vzhodne Evrope je, da so pričakovanja glede predpisovanja antibiotikov veliko večja kot pri nas. Ko smo merili zadovoljstvo ljudi iz nekdanjih republik bivše Jugoslavije, ni bilo velikih razlik. Kulturne razlike so lahko že med mestom in vasjo, celo med skupinami bolnikov enega in drugega zdravnika. Pričakovanja so v tem primeru drugačna in tudi to je lahko povod za konflikt. Študente posebej opozarjam na te različnosti, tudi etične in verske. Nesporazumom se, če za vse to vemo, lažje izognemo. Iz izkušenj turističnega okolja vidim, da imajo bolniki različnih kulturnih okolij spoštovanje do medicine nasploh, imajo pa različne navade in zahteve. Vodi jih njihov tradicionalni sistem zdravstvenega zavarovanja. Na umirjen ton, pogovor se vsi odzovejo enako dobro. V modi je znanstveno utemeljena medicina (Evidence Based Medicine), ki temelji na izsledkih raziskav, narejenih na velikih vzorcih, torej številnih ponovitvah. Na nasprotni strani je svet alternativnih metod prilagojen posamezniku. Kako reagirate, če se vaši bolniki odločijo za te alternativne metode?Po dveh, treh raziskavah o uporabi alternativnih metod vidimo, da ima z njimi izkušnje 6 do 40 odstotkov ljudi. Ne vemo pa, ali te številke veljajo za eno leto ali za daljše obdobje. Kakorkoli, alternativne metode so po mojem tiste, ki izključujejo zdravstvene dejavnosti, kar pomeni, da zdravilec od bolnika zahteva, naj opusti klasično zdravljenje. V vseh drugih primerih raje govorim o komplementarni medicini ali dodatnem zdravljenju, ki poskuša ob klasičnem zdravljenju s komplementarnimi metodami izboljšati kakovost življenja. Prav je, če vem, da bolnik uporablja tudi druge metode. Enako kot pri kulturnih razlikah me to ne zanima zato, da bi na bolnika vplival, tudi če imam odklonilno mnenje, ampak da bom lažje usklajeval zdravljenje. To je le ena od dejavnosti, ki jih bolnik počne in ni v skladu z mojim prepričanjem. Bolniki tudi kadijo, se nič ali preveč gibljejo, nezdravo jedo… Zato niso nič slabši, ravno tako so moji bolniki, moja dolžnost pa je, da jim povem, kar vem. Zanesljivo pa komplementarnih metod ne bom priporočal. Komplementarci niso dvomljivci, kot je medicina, ki dvomi. Res ponujajo, kot pravite, nekaj samo za posameznika. Tega individualizma smo v medicini oropani. Mi se zavedamo, da imajo medicinske intervencije tudi do 30 odstotkov placebo učinka. Trideset odstotkov?To je tudi eden od razlogov, da bolniku, če se je že zdravil z določenimi zdravili in so mu pomagala, predpišemo isto zdravilo, ker vanj verjame.Sistem zamenljivih zdravil lahko torej zamaje človekovo zaupanje v učinkovitost zdravila?V bistvu res. Mogoče gre tudi za kakšno drugačno sestavino v zdravilu, ki pa ne vpliva na učinkovitost. Za učinkovito zdravljenje sta gotovo pomembna tudi vera v zdravilo in zdravnika. Če v nekaj verjameš, bolj pomaga. In zakaj ne bi ravnali tako, če bolniku dobro dene? Bolniki so mirnejši, če jim pregledajo vsaj kri.V Sloveniji imamo večno dilemo, kaj je za bolnika nujno. V Švici je nujno, kar reče bolnik. Ampak to se plača. Podobno je tudi v Avstriji in Italiji. Pri nas je zaradi plačevanja nujno samo tisto, kar po pregledu določi zdravnik. Največ težav imajo zato v dežurnih ambulantah, kamor prihajajo ljudje s težavami, s katerimi bi lahko počakali do naslednjega dne. Resnih, hudih in zapletenih primerov je v osnovnem zdravstvu malo. Preiskave v osnovnem zdravstvu niso pretirano potrebne. Najhujše pa je, če zdravnik dela preiskave kar tako. V vsakem izvidu je kakšno odstopanje, v katerega se zdravnik potem zapiči, pozabi pa, zakaj je bolnik prišel po pomoč. In bolezen se razvija… Veliko ljudi ima kronične bolezni. Njim poleg lajšanja simptomov svetujete tudi način prehranjevanja, gibanja, življenja. Koliko se bolniki držijo vaših nasvetov?Po raziskavi, ki jo je naredila Maja Petek - Šter med bolniki z zvišanim krvnim tlakom, je stanje porazno. Drugih podatkov pa nimamo. Inštitut za varovanje zdravja ni naredil kakšne takšne raziskave. Očitno je, da nekatere bolnike ne ozavestimo dovolj, da bi razumeli, zakaj se morajo približevati priporočenim vrednostim.Zdravniki družinske medicine ste že pred časom dali pobudo, da bolniški staleži ne bi bili več v vaši pristojnosti. Zgodilo se ni še nič.Imeli bi vsaj 20 odstotkov manj dela, če ne bi imeli opraviti z bolniškimi staleži, in v tem času bi se lahko posvečali drugim bolnikom.Kdo bi se pa ukvarjal z bolniškimi?Veste, kdo se na Danskem? Kadrovska služba podjetja, v katerem si zaposlen. Pokličeš in poveš, da boš en teden na bolniški. In to je vse?Ja. Najbolj tragično je, da so ljudje, ki komaj živijo, v bolniškem staležu, namesto da bi bili začasno upokojeni. Invalidska komisija zapiše: zdravljenje ni končano. Bolnik, ki je v bolniškem staležu dve ali tri leta, mora priti enkrat ali dvakrat na mesec k zdravniku. Si predstavljate, da o njegovi bolniški odloča zdravnik na ZZZS, bolnikov zdravnik pa mora njegovo, torej odločitev nekoga drugega, razložiti bolniku? Kako naj vem, zakaj se je on odločil, kot se je? Nesmiselno je tudi, da lahko bolniško odpremo, ne moremo pa je dati, na primer, za tri tedne, kolikor bo po predvidevanjih trajala bolezen. Bolniški stalež je odnos med delodajalcem in zavarovancem. To ni zdravstvena kategorija, saj bi, če bi to bila, dobili nadomestilo tudi otroci in gospodinje. Bolniški stalež je sindikalna kategorija. Kako naj vem, da je bolnik res bolan, ko hoče bolniško? In kako naj bom tožnik in odvetnik v eni osebi? Preštejte zdravnike, ki delajo na ZZZS, prepričan sem, da bi prav lahko opravili še to delo. V Italiji in Avstriji imajo posebne (zavarovalniške) zdravnike, pri katerih se javiš, če moraš na bolniško. To delo je za nas samo obremenitev, saj se z našimi intervencijami nič ne spremeni.Imate na seznamu izboljšav še kakšen predlog?Še kar nekaj. Nekaj časa bi prihranili, če bi ponovno predpisovanje zdravil bolnik lahko opravil pri izbranem farmacevtu. Bolnikom s kronično boleznijo ne bi bilo treba prihajati v ordinacijo samo po recept. Podobno bi lahko uredili tudi nabavo medicinskotehničnih pripomočkov, kot so na primer plenice. Nekaj pooblastil bi lahko dali tudi medicinskim sestram, ki bi lahko previjale rane, ne pa da mora bolnika vsakič posebej pogledati zdravnik. In prav v takšnih primerih bi bilo delo v zdravstvenem domu še bolj upravičeno, saj bi ena medicinska sestra to lahko opravljala za več ambulant hkrati. Tako imajo urejeno tudi v Veliki Britaniji, kjer imajo medicinske sestre več pooblastil. Želel bi si, da bi ZZZS dobiček kakšno leto vložil tudi v osnovno zdravstvo, ne samo v specialistične dejavnosti. Ste velik privrženec interneta, svetujete tudi na med.over.net. Komunicirate s svojimi bolniki prek spleta? Ne, čeprav vsi vedo za moj e-naslov. Samo eden od mojih bolnikov mi je pisal, nekateri pa so mi razkrili, da so me za nasvet prosili prek med.over.net. Mnogi svarijo pred slabimi stranmi interneta, jaz raje poudarjam dobre. Pomembno je, da se bolniki zanimajo, informirajo, četudi informacije niso povsem točne. Naša dolžnost je, da jim stvari razložimo. Veliko stvari bi lahko opravili s pomočjo spleta, podobno kot s telefonom, vendar je takšno komuniciranje prepovedano. Dokler bolnika v ambulanti ne bom mogel vpisati na čakalno listo za specialista, dotlej smo v primitivnem sistemu tablice in krede. Še vedno nimamo Amadeusa za naročanje na preglede pri specialistu, kar pomeni, da država za zdravstvo ni naredila nič. Petnajst let se že kregajo, ker je verjetno veliko takih, ki bi z informacijskim sistemom radi zaslužili. Napredka ne bo brez mednarodnega razpisa.Danci so s pomočjo telefona racionalizirali dežurno službo. Ustanovili so centre, kamor je bilo mogoče priti po nasvet, organizirali mobilno enoto, ki je obiskala bolne na domu ali pa jih je pripeljala v bolnišnico, večino stvari pa so opravili po telefonu. Potrebujejo manj zaposlenih in porabijo manj denarja. Pokritost je ostala enaka, enako je bilo tudi število nevarnih dogodkov, pri katerih obstaja strokovni dvom. Pri nas radi uvajamo dežurne službe kar tako. Izčrpavamo ljudi in denar, čeprav nam manjka obojega. Če je bila danska dežurna služba potratna, mi z našo mečemo denar ne skozi eno, ampak skozi dve okni. Večina se ne bi strinjala z vami. Radi imamo zdravnika pred svojim pragom.Rad verjamem. Toda zdravstvo je dejavnost, v kateri lahko v neskončnost povečuješ potrebe. Odpreš ordinacijo, zdravstveni dom, novo bolnišnico in vedno bo vse polno. Leta 1996 so v Milanu odprli novo bolnišnico, veliko kot UKC Ljubljana. V dveh letih je bila popolnoma in stalno zasedena. Verjemite, tudi če bi v Ljubljani odprli še en klinični center, bi bil v trenutku poln.Hočete reči, da kljub morebitnim novim zdravstvenim ustanovam ljudje ne bodo bolje oskrbljeni in bolj zdravi?Daleč od tega. Zdravniki družinske medicine moramo biti pozorni predvsem na tiste, ki niso glasni. S pomočjo patronažnih medicinskih sester in seznamov bolnikov moramo paziti na tiste, ki v ordinacijo sploh ne pridejo. Med njimi so tudi osebnostno moteni ali ljudje, ki pripadajo marginalnim skupinam. Tudi oni morajo dobiti osnovni standard zdravstvene preventive in oskrbe pri kroničnih boleznih. Še zlasti ne smemo pustiti samih hudo bolnih ali umirajočih. Tukaj sem na strani socializma (smeh) oziroma neomejene solidarnosti v okviru zdravstvenega zavarovanja. Pred zdravnikom so vsi enaki: klošar in nekdo v krznenem plašču.Veliko govorimo o koncesijah in privatizaciji v zdravstvu. Imamo po vašem še socialni sistem?Mislim, da še, kljub temu, da je zdravstveno zavarovanje že na poti v sprevrženo smer. Moti me, da otrok brezposelnega ni zavarovan. Prav je, da se zdravstveno zavarovanje plačuje. Zakonodaja pa bi vendarle morala biti urejena tako, da bi imele skupine prebivalcev, na primer, otroci, urejeno zavarovanje. Danes so zavarovalni problem bogati poslovneži, ker ne plačujejo zavarovanja ali pa s plačili zamujajo. Kljub temu še nismo prišli tako daleč, da bi ljudje zaradi težav z zavarovanjem utrpeli zdravstveno škodo. Lahko da kasneje, če jim pošljejo račun za zdravstvene storitve, utrpijo materialno. Vsekakor pa ni tako kot v ZDA, kjer naprej preverijo stanje na tvojem zavarovalnem računu, preden te sploh začnejo zdraviti.Že ves teden ponovno potekajo pogajanja o zdravniških plačah. Podpirate prizadevanja Fidesa? Na svetu našega zavoda sem izvedel, da so se zdravnikom in medicinskim sestram dohodki v zadnjih petih letih realno znižali za 20 odstotkov. Najbrž je res, da so se tudi zaposlenim v drugih poklicih. Zdravniki imamo ogromno dopusta, nikjer v tujini ga nimajo toliko. Še vedno delamo tudi v izmenah.Vi niste razmišljali o tem, da bi zaprosili za koncesijo? Zanjo bom zaprosil tisti trenutek, ko mi bodo vzeli dopust in bom moral delati od 8. do 17. ure. Ker sem služboval v isti stavbi, kot sem stanoval, sem prihranil vsak dan eno uro za pot. Vse, kar strokovnega pridobim, vrnem družbi, ki mi je to omogočila, in zato imam čisto vest. Dopust porabljam tudi za študijska izobraževanja v tujini, izmensko delo pa mi omogoča, da drugi del dneva porabim zase. Vedno sem bil hvaležen vodstvu zdravstvenega doma, ker mi je omogočilo, da sem se izobraževal. Dokler bom imeli toliko dopusta kot sedaj in dokler bomo delali v izmenah, me koncesionarstvo ne zanima. Sloveniji imamo 1021 splošnih oziroma družinskih zdravnikov. Polovica se jih je včeraj in danes zbrala na tradicionalnih 11. Schrottovih dnevih v Ljubljani. Med njimi je, tudi kot predavatelj, prof. dr. Janko Kersnik, zdravnik družinske medicine iz Kranjske Gore ter predstojnik katedre za družinsko medicino na Medicinski fakulteti v Mariboru.