katerih pa je zmagal poslanec Rosato, sedanji podtajnik na notranjem ministrstvu. V tržaških krogih je vladala precejšnja radovednost, s kakšnimi okvirnimi programskimi smernicami se bo predstavil. Že njegov prvi odgovor na vprašanje časnikarjev, kako gleda na odprta vprašanja v zvezi z razvojem tržaškega pristanišča, je nemalo presenetil tukajšnje politične kroge, ker ni potrdil njihovih pričakovanj. Specifično glede Starega pristanišča je nedvomno odgovoril, da bo delovalo naprej v skladu z njegovo preteklostjo in mednarodno pravno ureditvijo (prostocarinsko območje). Takoj se je vnela javna polemika, kot je običajno za tržaške razmere. Tržaški župan Dipiazza vztraja pri stališču, da je treba območje Starega pristanišča “odpreti” mestu. Podobno stališče zagovarja tudi Dežela, ki je Boniciollija uradno predlagala vladi za imenovanje. Novi predsednik je dejal, da si bo v prihodnjih tednih ogledal celotno pristanišče, da se osebno prepriča o dejanskem stanju in konkretnih možnostih za njegovo rast. Med drugim je poudaril nujno potrebo po sodelovanju severnojadranskih pristanišč na področju promocije in trženja storitev. Po njegovem je treba smotrno izkoristiti mrežo železniških povezav, ki dosežejo same pomole in lahko prispevajo k rasti pristaniškega prometa. Iz bližnje koprske luke prihajajo podatki, da promet v njej stalno narašča in torej že resno konkurira s Trstom. Kaže pa, da so tržaški politični krogi bolj zavzeti za obrambo privilegijev in javnih podpor, kot pa da bi zavihali rokave in si prizadevali za vključitev v sodobne tokove pomorskega prometa. Objokovanje za bencinom po polovični ceni, ki ga Bruselj ne odpušča več, je več kot značilno. Alojz Tul