Uvedba izrednega stanja v državi na robu državljanske in v središču globalne vojne nikakor ni presenetljiva. Predsednik Mušaraf je to potezo dolgo načrtoval: skupaj z obveščevalnimi in varnostnimi službami je že dlje časa pripravljal teren za dokončni obračun z opozicijo – predvsem iz sodniških vrst. A namenska »radikalizacija« družbe se je v predsedniško palačo na obrobju Islamabada vrnila kot oster bumerang. Predsedniku so vajeti ušle iz rok. Pritisk se je začel stopnjevati vzporedno s stopnjevanjem spopadov na plemenskih območjih, zdaj pa se spopadi se vse bolj širijo proti notranjosti države. Resnicoljubno vrhovno sodišče, edini pravi Mušarafov nasprotnik, se ni dalo pokoriti. Vsesplošno nezadovoljstvo z vojaško diktaturo, ki so jo vsega spoštovanja vredni pakistanski mediji ves čas odprto napadali, je v zadnjih mesecih skokovito naraščalo. Pomagala ni niti tragična in nesmiselna vrnitev Benazir Buto. Samoljubni vladar, ki že vse od nasilnega prihoda na oblast pred osmimi leti natančno sledi navodilom iz osnovnošolskega učbenika za diktatorje, se je znašel v kotu. Ponovno je odprl diktatorski učbenik – če ne bi razglasil izrednih razmer in na ulice ter v uredništva televizijskih postaj poslal vojske ter aretiral ducata opozicijskih voditeljev, bi ravnal proti svoji doktrini. Proti diktaturi, ki jo vodi in pooseblja. Proti svoji sveti knjigi. Vse to počne pod krinko boja proti skrajnežem: boljšega učenca si Bela hiša ne bi mogla želeti.