rabljali Sovo oziroma »parasovo« za notranjepolitične potrebe. Pridobljene informacije naj bi spretno uporabljali za obračun z opozicijo. Zato ne preseneča, da je tranzicijski levici tako hitro uspelo razbiti Demos, ki je izpeljal osamosvojitev, in da so leta 1996 preprečili pomladnim strankam, da bi zmago na volitvah udejanjile v praksi. Zato jim je leta 2000 nenavadno hitro uspelo povzročiti notranja nesoglasja v Bajukovi vladi in še bi lahko naštevali. Hkrati so pred demokratizacijo s pomočjo tajnih služb poskrbeli za odliv kapitala v tujino, kasneje pa z njim financirali različne projekte. V letih tranzicije so poskrbeli, da so nekdanji partijci in njihovi potomci postali pravi kapitalisti. Tranzicijska levica ima v lasti kapital, medije in nadzor nad informacijami. Danes se boji, da bo svoj dominantni položaj v slovenski družbi, ki ga je imela dobrih šest desetletij, izgubila. Zato ne preseneča, da se je na razkritja v Sovi tako žolčno odzval predsednik republike Janez Drnovšek, ki je kot predsednik predsedstva SFRJ med drugim podpisoval tajne listine. Predsednika vlade Janeza Janšo je začel napadati tudi zadnji predsednik centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije in nekdanji predsednik republike Milan Kučan, da o predsedniku zveze borcev Janezu Stanovniku in drugih sploh ne govorimo. Situacija je torej podobna kot leta 1993, ko je prišlo do odkritja nezakonitega orožja na mariborskem letališču, o katerem pa takratno obrambno ministrstvo pod vodstvom Janeza Janše ni nič vedelo, čeprav bi po zakonu moralo. Z Depalo vasjo so se spomladi 1994 znebili motečega obrambnega ministra. Podobno sedanja vlada ni vedela za nezakonito delovanje Sove. Takrat so tako kot sedaj v primeru Sove nekatere zalotili tako rekoč z roko v vreči. Zato tako velika nervoza v vodilnih strukturah tranzicijske levice. Ni izključeno, da bodo poskušali demokratično izvoljeno vlado zaradi tega dejansko rušiti v državnem zboru. Nekateri procesi in dogodki že kažejo na to.